Kakšna je bila vaša pot učenja?

Kako sem danes tukaj, kjer sem, ne vem točno, saj kot otrok nisem imel nikoli jasne želje po določenem poklicu, kot nekateri, ki točno vedo, kaj bi delali. Po zaključeni osnovni šoli v Trebnjem sem šolanje nadaljeval na gimnaziji Josipa Jurčiča v Ivančni Gorici in se kasneje vpisal na Fakulteto za šport, smer športna vzgoja. Vpisal sem se predvsem zaradi športa in želje po pridobitvi več znanja na tem področju. Zdaj vidim, da je bila odločitev pravilna, saj obožujem delo z ljudmi, njihovo energijo in vse, kar ti nudi športno druženje.

Kaj vas je gnalo v športne vode?

Težko rečem, kaj me je gnalo. Nisem ravno rojen športnik, ki bi zaradi svojega talenta oz. telesnih ali motoričnih spodobnostih zmagoval vsa tekmovanja. Ravno nasprotno, nikoli nisem zmagal niti enega šolskega tekmovanja ali kaj podobnega. Bil sem nekje v zlati sredini, vedno pa sem bil med športnimi dejavnostmi vztrajen in vedno sem šel do konca in se nisem predal, četudi mi je šlo kdaj slabše kot ostalim. Nekatere stvari se ne da v celoti natrenirati in verjamem, da so nam nekatere stvari dane ob rojstvu, a še vedno verjamem, da se da marsikaj nadoknaditi. S treningi in če je glava na mestu, se vedno doseže cilj. Večkrat v športu ali življenju vidim, da nekdo, ki se bolj žene oz. gara, celo premaga ali prehiti tistega, ki ima samo talent, kar vedno poudarjam tudi svojim vadečim. Tako tistim s talentom, ki so morda včasih bolj leni, kot tudi tistim, ki niso v vrhu, a s pravim delom lahko dosežejo vrhunski rezultat. 

Zakaj so vam blizu borbene veščine?

Od nekdaj so mi bile všeč borilne veščine. Najprej sta me z njimi spoznala oče in stric, vseskozi pa so mi bili všeč tudi akcijski filmi. Že od malega sem bil tako vsak dan v stiku z borilnimi športi, prvič pa sem se pri 6 letih vpisal v karate klub v Trebnjem. Ko pogledam za nazaj, so mi treningi karateja dali veliko na gibalnem področju, a sem bil takrat morda malo preveč živahen za karate.

Danes vidim, da me kot otroka tisti treningi niso tako navduševali. Kasneje pri 13 letih sem spoznal tajski boks oz. kickboks disciplino K1 in takoj vedel, da je to nekaj, kar si želim trenirati. Sprva sem pričel s treningi zgolj rekreativno, kasneje pa sem dobil željo, da bi se pomeril tudi v ringu. Zmagal sem v vseh svojih prvih 8 borbah, čeprav sem bil skoraj vedno »underdog« in prvič izgubil šele na Evropskem prvenstvu, ki sem se ga udeležil s samo 8 borbami, nasprotnik iz Turčije pa jih je imel kar 240.

Koliko borb ste imeli in kakšni so bili dosežki?

Imel sem 33 borb, od katerih sem jih 26 zmagal, 4 izgubil, enkrat je bil rezultat izenačen, dvakrat pa se je borba končala brez zmagovalca. Nekajkrat sem osvojil tudi naslov državnega prvaka v kickboks disiplini K-1r in tajskem boksu, leta 2016 pa sem v Trstu osvojil tudi naslov evropskega prvaka po verziji MTA do 72,5 kilogramov. Največji dosežek zame je razmišljanje, ki ga še sedaj uporabljam za življenje. S športom, ki je tudi moj posel, se še vedno ukvarjam vsak dan, saj mi to predstavlja najboljšo sprostitev. Veliko mi pomenijo tudi druženje, potovanja in prijateljstva, ki sem jih pridobil ravno s športom.

Je bilo kaj poškodb?

Večjih poškodb na tekmah ni bilo, sem si pa prigaral nekaj poškodb na samih treningih. Nič takega, kar mi s pomočjo stroke ter sedaj lastnega znanja ne bi uspelo sanirati. Včasih smo trenirali dosti drugače kot danes, ker trenerji na žalost takrat še niso imeli toliko znanja. Menim, da je velika razlika med trenerji, ki se poklicno ukvarjamo s športom, saj smo predani in posvečeni samo temu delu. Večina se dodatno izobražuje in se hkrati trudi biti tako pedagog ter mentor.

Je morda želja še po kakšni borbi?

Želja po borbi se seveda vsake toliko pojavi na treningih, tekmovanjih in ob ogledu kakšnih posnetkov ali svojih starih borb.  Zavedam se, da to na nekem visokem nivoju zagotovo ne bo več mogoče in, da je možnost za tekmovalno kariero mimo, a sem se zato zavestno odločil in v življenju ob pravem času postavil drugačne prioritete. Pustimo pa se presenetiti. Še vedno si želim »poslovilne borbe« in verjamem, da jo bom v prihodnosti tudi »odboksal«!

Kako je dozorela ideja za vaš Top Gym?

Leta 2013 sem s samo 22 leti doma pričel s treningi borilnih veščin Fearless Fighters ter se hkrati izobraževal na fakulteti za šport. Kasneje sem videl priložnost, da lahko svojo vizijo širim v center Trebnjega, kjer bom lahko v boljših prostorih ponudil boljše treninge in tako izvajal svoj poklic oz. poslanstvo na najboljši možen način. Tako sem leta 2016 odprl športni center Top gym. Takrat to še zdaleč ni bilo vse, kar sem si zamislil, saj sem bil omejen s financami, znanjem in kadrom.  Danes − 5 let kasneje − Top gym počasi že dobiva obliko. Imam odličen kader, super prostor ter pogoje, a tudi sedaj vidim še veliko možnosti za napredek in komaj čakam, kakšen bo Top gym čez 5 let.

Velik vložek s samim Gym-om. Kako vam ga je uspelo spraviti v življenje?

Za celotno zgodbo se moram zmeraj zahvaliti staršem, saj sta verjela vame, čeprav mi je marsikdo svetoval, da to ne bo dobro, da je prevelik zalogaj zame in da to ne bo uspešna zgodba zaradi prevelikega rizika. Podprla sta me, jaz pa sem dokazal, da se da. Res je, da niso bili samo vzponi, večkrat je bilo treba tudi z glavo skozi zid, ampak je steklo. Vse težave ali prepreke jemljem kot izziv, za katerega je potrebno najti rešitev in nič ni nemogoče, če se odločiš in si za to pripravljen delati.

Koliko je članov v klubu in kakšna je starostna struktura?

V klubu imamo sedaj že preko 100 članov, preko 30 registriranih športnikov pri Kickboxing zvezi Slovenije, ki kot panožna zveza spada pod okrilje Olimpijskega komiteja Slovenije. Najmlajši registrirani člani so stari od 7 let naprej in se seveda ne borijo v ringu, pač pa tekmujejo na elektronski vreči, kjer se meri njihov reakcijski čas in podobna njim primerna tekmovanja, s katerimi razvijajo svoje motorične sposobnosti. Tako hkrati dobijo pozitivno potrditev napredka in se že od malega učijo o vseh pozitivnih stvareh, ki jih prinaša šport. Jaz strogo ločim rekreacijo ter tekmovanja in tako so prilagojeni tudi treningi. Najstarejši član šteje 60 let in se z lahkoto udeleži naše rekreacije, saj treningi kickboksa in tajskega boksa pri meni niso pretepanje, pač pa prilagojeni, zdravi, zabavni treningi, ki prinesejo številne pozitivne učinke na telo. Člani so tako ženske in moški od 5 let naprej in vse do 60 let oz. v prihodnosti še kaj več.

Katere so prednosti vašega dela?

Največja prednost mojega dela je, da  sem obkrožen z ljudmi, ki imajo pozitivno energijo, ki se jo začuti v Top gym-u. Z veseljem jim pomagam do boljše forme, do okrevanja po operacijah, vrnitev v službo ali na tekmovanja ali samo do boljšega počutja. Uživam, ko predajam znanje, švicam s svojimi tekmovalci in se veselim njihovih povratkov v gym. Vesel in ponosen sem, še bolj pa hvaležen vsem. Tokrat bi se rad zahvalil vsem strankam in predvsem staršem, ki meni in moji ekipi zaupajo svoje otroke oz. svoje zdravje.

Imate dobro tekmovalno ekipo, s katero žanjete vrhunske rezultate. Kaj je vaš cilj?

Cilji za to in prihajajočo sezono je nabiranje izkušenj ter naslovi državnih prvakov za mlajše tekmovalce, hkrati pa drugo leto udeležba na kakšnem evropskem ali svetovnem prvenstvu ter uvrstitve na stopničke. Če ne bi verjel v naše zmožnosti za poseganje po rezultatih, tekmovalcev ne bi niti prijavljal na tekme. Prav tako odločno verjamem, da lahko Veronika Grabnar poseže po najvišjih borbah po pravilih MMA in tudi zmaguje, če bo tako nadaljevala.

Z malo športne sreče in brez večjih poškodb gre lahko v sam vrh, v svetovno elito.

Kaj vse združuje vaš Top Gym?

Od večine ostalih nas loči mlada, znanja željna in zagnana ekipa, v kateri sem vsakega člana izbral glede na njegovo področje dela in osebnostne lastnosti. Vsak je strokovnjak na svojem področju. Skupaj smo top ekipa in odlično sodelujemo, se učimo drug od drugega ter tako lažje pomagamo našim strankam. Ponujamo različne vodene vadbe, kot so npr. športno igralne urice za najmlajše (3−5let), športa Kickboks in Judo od 5 let naprej ter potem različne vodene vadbe za odrasle. Veliko imamo povpraševanja po individualnih ter semi privat treningih, kjer so treningi prilagojeni posamezniku ali manjši skupini, ki ima določen cilj ali pa so to morda športniki. Tukaj trener vse skozi prilagaja treninge vadečemu in tako je vadba na najvišjem možnem nivoju, posledično pa tudi napredek. Ponujamo tudi masaže in pomoč pri odpravi  bolečin ter okrevanju po poškodbah oz. postrehabilitacije.

Zanimiva ponudba so vaše postrehabilitacije. Komu jih namenjate in zakaj?

Postrehabilitacija imenujemo vadbo, ki jo izvajamo s strankami, ki k nam pridejo po različnih operacijah ali poškodbah. Sodelujemo tudi z več kirurgi in fizioterapevti, prav tako pa imam mlado ekipo, katere člani zaključujejo ali pa so že zaključili študij na tem področju, se pravi kineziologija, manualna terapija ter fizioterapija. Trenutno v telovadnici pomagamo 6 strankam po operaciji križnih vezi, 3 strankam z umetnimi koleni, 2 strankama z umetnim kolkom, imamo tudi 2 stranki, ki pri nas vadita kot preventiva pred operacijo oz. zamenjavo kolka. Potem pa so tukaj še tisti s težavami v hrbtenici, takih imamo po operaciji trenutno 3, pred operacijo oz. jim pomagamo, da operacije najverjetneje ne bodo potrebovali pa vsaj 10. Vsakodnevno rešujemo tudi manjše težave z gležnji, koleni in rameni in pomagamo kar nekaj strankam z revmatoidnim artritisom, osteoporozo ter multiplo-sklerozo. Združujemo vadbeni in terapevtski pristop oz. masaže, manualne tehnike ter ostala orodja oz. pripomočke, ki pripomorejo k izboljšanju rezultatov in kvaliteti življenja strank.

Kakšni so vaši osebni nadaljnji cilji?

Moj cilj je v prvi vrsti uresničiti svojo vizijo Top gym-a, ki vključuje še kar nekaj izboljšav in investicij. Z njimi bomo postali vodilni športni center na Dolenjskem, na področju individualne vadbe ter izvajanja postrehabilitacij, masaž oz. športni center s ponudbo za prav vsakogar: bodisi da ima oseba težave ali si samo želi zdravega življenje oz. kvalitetne vadbe, bo to pri nas zagotovo dobila. Imam še kar nekaj poslovnih idej in zamisli, ki pa bodo morale počakati, saj sem se do sedaj že naučil, da preveč stvari hkrati ne gre, hkrati pa moji cilji niso samo poslovna rast.

Bi morda sponzorirali kakšnega mladeniča, mladenko, če bi imel veliko željo po vaši vadbi, a mu finančna sredstva ne bi dopuščala študija?

Seveda bi, a pod določenimi pogoji. V prvi vrsti bi to storil zato, ker vem, kako je s financami v športu in ker vem, koliko so meni oz. našemu klubu pomenili sponzorji oz. podjetniki, ki nam tudi sedaj pomagajo. Za to sem jim hvaležen in Trebnje ima kar nekaj takih podjetnikov, ki so pripravljeni pomagati. Zato si želim, da bi tudi sam lahko enkrat več vračal v lokalno skupnost. Moral pa bi seveda biti športno predan, imeti dobro delovno etiko ter sodelovanje s klubskim trenerjem, da se delo uskladi in so treningi pametno načrtovani. Če se najde kdo, ki meni, da dosega dobre rezultate, manjka pa mu še tista pika na i in si s klubom ali sam res ne more privoščiti dodatnih treningov, sem se pripravljen usesti in najti rešitev. Športnik ali športnica, ki se morda najde v zgornjem opisu, mi lahko pošlje svojo prošnjo na mail info@topgym.si, me kontaktirate na Facebook-u, Instagramu ali kar pokličete in morda najdemo skupno pot.

Kaj bi za konec povedali bralcem?

Le dve stvari, za kateri sem prepričan, da tudi držijo. Prva je, da naj se pričnejo ukvarjati s športom, vadbo, rekreacijo. Sigurno smo si različni in ni vse za vsakogar, ampak danes obstaja nešteto različnih možnosti in si vsak lahko najde nekaj zase, saj je od gibanja odvisna vaša kvaliteta življenja in v to sem prepričan. Druga stvar pa je, da menim, da so vse sanje oz. cilji dosegljivi, če boste le pričeli delati za njih in se prenehali ozirati na negativne stvari okoli sebe.

Mojca Smolič