V sklopu tridnevne priprave pred 120. obletnico posvetitve šmarske župnijske cerkve, smo zadnji dan, v soboto, sprejeli tudi relikvije bl. Alojzija Grozdeta, ki nam jih je prinesel mag. Igor Luzar po dovoljenju novomeškega škofa.

Velika večina nas pozna življenjsko zgodbo bl. Alojzija Grozdeta, a jo vseeno na hitro ponovimo. Rodil se je 27. maja 1943 v Gorenjih Vodalah, župnija Tržišče pri Mokronogu na Dolenjskem. S pomočjo tete in dobrotnikov je šel na študij v Ljubljano. Bil je odličen dijak, med sošolci pa se je uveljavljal tudi kot literarni ustvarjalec. Njegovo duhovno življenje so zaznamovali poglobljena molitev, življenje iz evharistije in globoka pobožnost do Matere Marije. Ker so bile zaradi vojne leta 1942 razmere neugodne v njegovih domačih krajih, se je domov vračal bolj poredko. Dobil je potno dovolilnico in tako se je 1. januarja 1943. preko Stične, kjer se je udeležil tudi sv. maše, vračal k materi in sorodnikom. Prisedel je na voz in v Mirni moral izstopiti, kjer so ga zadržali partizani. V njem so iskali vojnega obveščevalca, kruto zaslišanje pa se je čez nekaj ur končalo z mučeniško smrtjo. Njegovo truplo so po skoraj dveh mesecih našli otroci. Pokopali so ga v Šentrupertu, leta 1999, pa so truplo prekopali, relikvarij z njegovimi ostanki pa pokopali v romarskem svetišču na Zaplazu. 13. junija 2010 ga je na slovenskem evharističnem kongresu v Celju, v imenu takratnega papeža Benedikta XVI., za blaženega razglasil kardinal Tarcisio Bertone.

Ob oltarju se je gostu pridružil tudi domači župnik g. Marko Mohor Stegnar. Postulator g. Luzar pravi, da danes informacije o njegovem življenju in mučeniški smrti ne dosegajo samo meja naše ali sosednjih dežel, marveč vse do Južne Amerike in Azije. K njemu se ljudje v molitvi zatekajo v raznih življenjskih preizkušnjah in problemih pa tudi pred življenjskimi izzivi, načrti ...

Geslo našega župnijskega evharističnega leta so bile njegove besede »Evharistija je sonce mojega življenja!« Zato se radi ob njem zatekajmo k molitvi in evharistiji.

Uroš Pušnik