Z Javorja do izhodišča našega pohoda je dobra urica in pol vožnje.

Ob pogledu na izvir se zavemo moči narave in neverjetne lepote naše Slovenije. Iz skal bruha voda, ogromne količine vode, zaradi katere potekajo po svetu vojne.

Pot nas popelje po gozdu, kjer nas pozdravljajo bele in vijolične preproge vijolic in vetrnic. Prvi del poti ni strm in je nerazgleden. Ob počasni hoji opazujemo prebujajočo naravo.

Po približno petinštiridesetih minutah nas pozdravi tabla z zgodbo o nastanku Otliškega okna, seveda je imel prste vmes Hudič. Tu se pot strmo vzpne in prikažejo se nam Čaven in Ajdovščina z okolico. Seveda se takoj pojavijo predlogi, da je naslednji pohod na Čaven.

Človek je pač tak, da ga želja vedno pelje še kam.

Po približno dvajsetih minutah razgledne poti nas z desne pozdravita okna. Vse naokoli netresk in najbolj nestrpne, da bi se do Otliškega okna povzpeli, komaj prepričamo, da bo pogled od blizu z druge strani še bolj zanimiv in panoramski, pristop pa bistveno manj nevaren. Po slabih desetih minutah smo pri vpisni knjigi in razpotju. Odločimo se iti desno do Otliškega okna, ki si ga ogledamo in nadaljujemo na Navrše, s katerega je panoramski pogled čudovit.

Seveda piha, kot se za kraje, kjer je burja doma, spodobi. V zatišju malicamo-nekateri naši člani povedo, da je to najboljši trenutek pohoda in se odpravimo do stožca in spirale-polža. Zanimivo.

Sopohodniki mi večkrat rečejo, da sem tečen, ko jim razlagam, da je potrebno v nahrbtnik dodati kapo ali trak, vetrovko.... Mnogokrat se mi zahvalijo, da sem tečnoba. Tudi tokrat so se mi. Še rokavice bi na vrhu prav prišle.

Preseneti nas ogromno število zvončkov, belih kot nov sneg. Za ostalo bogato rastlinje smo prezgodnji.

Višinska razlika je približno šesto metrov in prav prijetno je, ko se umaknemo nazaj v gozd, kjer nas veter ne doseže.

Prijeten pomladni pohod, primeren za ogrevanje za nadaljevanje pohodniške sezone.