Pregovorno najlepši mesec v letu maj in zmerne temperature so članice in člane društva upokojencev Šmartno pri Litiji ponovno vzpodbudili, da gremo ''na lepše''. Tokrat smo se odločili, da se z vlakom podamo v severo-vzhodni del Slovenije in obiščemo glavno mesto Prekmurja, Mursko Soboto. Kar nekaj udeležencev izleta je to mesto obiskalo prvič.

Ko smo sestopili z vlaka, je bil čas že za kosilo, zato smo najprej odšli do znane restavracije, ki se nahaja prav v centru mesta. Odločitev kaj bomo jedli je bila lahka, saj smo vsi želeli poizkusiti nekaj iz tradicionalne prekmurske kuhinje. Prebivalci, ki živimo izven Prekmurja ne poznamo prav vseh jedi značilnih za ta del Slovenije, a bograč je znan vsem. Poklicni in ljubiteljski kuharski mojstri Prekmurja se vsako leto pomerijo v pripravi bograča v sklopu festivala Bogračfest, ki poteka v različnih mestih te pokrajine.

Dobro razpoloženi smo iz gostišča odšli nedaleč naprej do Pomurskega muzeja, ki domuje v soboškem gradu, obdan z obsežnim parkom v katerem so se razrasla mogočna drevesa. Tam nas je že čakala vodička, ki nas je z besedo popeljala v razburljivo zgodbo življenja ljudi ob Muri od pradavnine do danes. Arheološke najdbe dokazujejo prisotnost človeka na tem področju že v neolitiku. Kasneje so se tu naselili Iliri in Kelti, sledi rimsko obdobje. Slovani so te kraje naselili v 6. stoletju. Še kasneje, pravzaprav do konca prve svetovne vojne je bilo Prekmurje del Ogrske kraljevine. Danes je Prekmurje del Slovenije, v mirnem sožitju živijo tako Slovenci, madžarsko govoreča manjšina in Romi. Za prebivalce Prekmurja je prav tako značilno tudi mirno sobivanje med pripadniki različnih veroizpovedi. Največ je katoličanov, sledijo evangeličani, reformirana krščanska cerkev, binkoštna cerkev, adventistična in baptistična cerkev. Pomemben del te skupnosti so še v stari Jugoslaviji predstavljali Judi, ki so bili v Prekmurju nosilci pomembnih gospodarskih dejavnosti in tudi kulturnega življenja. Aprila leta 1944 je madžarska okupacijska oblast odpeljala preko 400 prekmurskih Judov v uničevalna taborišča, največ v Auschwitz-Birkenau. Le 23 Judov je imelo srečo, da so se po koncu vojne vrnili domov. Njihove kalvarije pa še ni bilo konec. Nova oblast jim je vzela premoženje in ni jim preostalo drugega, razselili so se po svetu od Argentine do Kanade. Judovsko sinagogo v Murski Soboti so porušili leta 1954, sinagogo v Lendavi pa so dolga leta uporabljali kot skladišče. Šele po osamosvojitvi so jo oblasti prepoznale kot pomemben kulturni objekt. Na prisotnost Judov v Prekmurju nas danes spominjajo le judovsko pokopališče v Dolgi vasi in spotikavci, majhni spominski tlakovci, vgrajeni v pločnike pred stavbami, kjer so živeli.  

Avtor: Jože Loc