Članice in člani društva upokojencev Šmartno pri Litiji smo se pred poletnimi počitnicami podali na še en voden izlet, in sicer: v Kočevski Rog. Tu smo v senci obširnih gozdov in mogočnih dreves ter pod strokovnim vodstvom odkrivali žalostne kraje in se spominjali tragičnih dogodkov iz naše polpretekle zgodovine. Ob tem smo si ogledali še ostanke lesno-predelovalnega obrata Stara žaga in objemali več stoletij staro jelko, imenovano kraljica Roga.

Konec maja in prve tedne v juniju je minilo 80 let od dogodkov, ki so pri nas močno zaznamovali čas po drugi svetovni vojni, vse do današnjega dne. Gre za povojne poboje, v Sloveniji imamo registriranih več kot 700 prikritih grobišč. Vseh grobišč tudi v Rogu še niso odkrili. Notranje rane, ki so jih ti dogodki povzročili pa še zdaleč niso zaceljene. Za normalno socializiranega evropskega človeka, ki se je oblikoval in zrasel v humanističnem in krščanskem izročilu, so bili ti poboji tako neciviliziran poseg v svet vrednot, da še danes težko ubesedi tisto, kar v sebi čuti.

Najprej smo obiskali grobišče pod Krenom, kjer pa po raziskavah, ki so jih izvedli arheologi, ne ležijo posmrtni ostanki Slovencev. Po predmetih, ki so jih tam našli, po vsej verjetnosti ležijo posmrtni ostanki Hrvatov in Srbov. Ne ve se niti za število žrtev v tem grobišču. Do osamosvojitve je bil Rog območje, kamor navadni ljudje niso smeli zahajati. Ne tisti, ki bi tam želeli prižgati svečko v spomin na svojce, ne gobarji. Tisti, ki so to poskušali, so bili na postaji ljudske milice deležni najmanj nadležnih zasliševanj. Tisti, ki so zagrešili zločin povojnih pobojev, so skušali čim bolj zakriti sledove.

V breznu pod Macesnovo gorico pa so se nahajali posmrtni ostanki 3450 žrtev poboja. Po izkopu se posmrtni ostanki teh žrtev nahajajo v enem od prostorov Komunale Kočevje in čakajo na dostojen pokop. Po predmetih, ki so jih tam našli, so arheologi ugotovili, da so pripadali Slovencem. Žrtve so bili moški v starosti od 15 do 25 let. Najbolj številni so posmrtni ostanki v starosti od 20-25 let. Pri breznu pod Macesnovo gorico se je zgodil slovenski bratomor. Tisti, ki so ubijali, so ubijali tudi sebe. Že kmalu po tem dogodku so imeli številne težave. Mučila jih je nespečnost, napadi tesnobe, občutki krivde. Prizori zadnjih trenutkov življenja žrtev so jim prihajali v zavest znova in znova, do smrti. Duševne stiske so si največkrat lajšali s prekomernim pitjem alkohola. Temu so se pridružile posledice pitja kot so družinsko nasilje, asocialnost, številne zdravstvene težave. Razmeroma zgodaj so umirali zaradi raka ali posledic alkoholizma. Nekaterim je to postalo takšno breme, da so si sami vzeli življenje. Tisti, ki so ostali, so bili pogreznjeni v bolezensko potrtost, nezmožni za vsako ustvarjalno delo in uporabniki psihiatrije do smrti. Zato so na nek čuden način tudi sami postali žrtve teh pobojev.

Avtor: Jože Loc