Razstavljalka Marija Pipenbaher se je ob upokojitvi preselila iz Slovenske Bistrice v Gabernik. Za lastno dušo je začela ustvarjati vezenine s tehniko rešilje. Svoje znanje je skupaj s prijateljico črpala pri gospe Marici v Sežani, ki ju je s svojim poznavanjem tehnike rešilje zelo navdušila. Sicer pa svoje znanje nadgrajuje s pomočjo literature. Izdelki, v katere vloži veliko svojega truda in časa, krasijo hiše njenih sinov in prijateljev. Svoje znanje pa predaja tudi svojim mlajšim prijateljicam. 
Rešilje je zelo stara tehnika ročnega vezenja. Vezenje rešiljeja je zelo zahtevno in mu je potrebno nameniti veliko natančnosti, predvsem pri ročnem izrezovanju. 

Razstavljalka Silva Jelenko se je prav tako navduševala nad vezenjem v tehniki rešiljeja in prav tako kot Marija Pipenbaher iskala znanja pri gospe Marici v Sežani. Poleg  vezenja  pa jo je zelo zanimala tudi ročna izdelava cvetja iz krep papirja. Naključje je hotelo, da je spoznala gospo iz Vranskega, ki se je že več let ukvarjala z izdelavo tega cvetja ter se s prijateljico odpravila nabirati novega znanja na Vransko. Ker ji je bilo tako izdelano cvetje zelo všeč in ker gre za del naše dediščine se je kar hitro naučila narediti nekaj bolj enostavnih cvetlic.  Znanje sedaj dopolnjuje tudi s pomočjo spleta. 
Izdelovanje papirnatih rož je sicer znano na več koncih sveta, estetski in praktični nameni  pri tej dejavnosti so sorodni. Moda papirnatega cvetja se je močno razmahnila v drugi polovici 18. stoletja v Angliji in je slovenske kraje dosegla v prvi polovici 19. Stoletja. Sprva med meščani, kasneje jo je posnemal še številčnejši sloj prebivalstva. Prav na podeželju se je ta tradicija ohranila, najmočneje v severovzhodni Sloveniji. V sedemdesetih letih 20. Stoletja so papirnate rože – žal začele nadomeščati umetne rože iz cenene plastike.

Prijazno povabljeni!