Najboljši način, da ta dogodek preživite najmanj stresno in »da bo volk sit in koza cela«  je, da se »oborožite« z znanjem. Vzamite si čas, naredite  »domačo nalogo«, saj boste le tako sprejeli najboljšo odločitev. Preveč živali pride v zavetišča, je zavrženih ali celo evtanaziranih zaradi napačnih odločitev nepripravljenih staršev.

Klub temu, da je želja otrokova, morate vi sprejeti racionalno odločitev, saj skrbeti za žival ne pomeni samo voda, hrana in zatočišče, ampak pomeni skrb, vzgojo in ljubezen. Vedeti je treba, da žival ni darilo, ni igrača, ki jo otrokom kupimo zaradi njihovih trenutnih želja. Čeprav obljubljajo, da bodo skrbeli za svojega ljubljenčka, večina otrok do dopolnjenega 8 leta ni doraslo, da bi skrbeli za žival. Žival je, pa naj bo to ribica ali pes, skrb staršev, otroci pa lahko pri vsakodnevni rutini pomagajo z manjšimi opravili.

Izbira primerne živali je pri celotni zgodbi prvotnega pomena. Ribe, želve, hrčki, morski prašički ali drugi mali glodalci so najprimernejši hišni ljubljenčki za družine z majhnimi otroki do starosti 6 let, saj poleg hranjenja in rednega čiščenja ne zahtevajo velike pozornosti človeka. Otroci se ob njih naučijo, da so živali živa bitja, za katere je treba skrbeti, naučijo se, da tudi živali, podobno kot ljudje, potrebujejo vodo, hrano in čisto okolje za bivanje. Naučijo se odgovornosti.  Res pa je, da zaradi specifičnosti vrste, otroci hitro izgubijo zanimanje zanje, saj so želve počasne, rib se ne da božati,..Takrat morajo skrb prevzeti starši, ki otrokom služijo za vzor.  Z izbiro psa ali mačke, za hišnega ljubljenčka, se k celotni paleti dolžnosti skrbnika živali doda še ogromno časa, ki je namenjen igri in skrbi za primerno vzgojo. Osem letni otrok je sicer že sposoben samostojno skrbeti za žival, vzgojo in šolanje  pa morajo prevzeti starši. Neprimerno vzgojeni psi ali nesocializirane mačke lahko otroka poškodujejo, odraslim pa povzročijo ogromno težav v okolici v kateri živijo.

Ne glede na otrokovo starost, je varnost, ko govorimo o interakciji med otrokom in živaljo, vedno na prvem mestu. Pokazati in povedati jim je treba, kako pristopiti k živali, kako se je varno dotikati in kdaj jo pustiti na miru. Pa naj gre to za domačega ljubljenčka ali žival, ki jo otrok sreča zunaj. Pomemben vidik varnosti je tudi stalen nadzor. Nikoli ne pustimo otroka samega z živaljo, saj lahko brez prisotnosti odrasle osebe pride do neprimernega vedenja otrok do živali, ali do izkazovanja statusnega položaj živali. Poleg tega naj imajo starši stalen nadzor nad otrokovo skrbjo za žival in ga lahko ob nezadostni skrbi na to opozorijo.

Otroci, ki odraščajo v družbi hišnih ljubljenčkov razvijejo večjo samozavest in znajo zgraditi  trdne in pristne odnose tudi z drugimi otroki. Dober odnos do živali lahko pripomore k razvoju otrokovega razumevanja neverbalne komunikacije, sočutja in empatije, pripomorejo k dojemanju dejstva, da je potrebno spoštovati vsa živa bitja in razumevanju življenja kot takega: razmnoževanje, rojstvo, bolezen in smrt.

Sledite zdravemu razumu in izberite primerno žival v primernem času, saj boste tako imeli korist vi, vaš otrok in žival.

Prispevek so omogočili: Zavod RS za zaposlovanje, Občina Slovenske Konjice in Kinološko društvo Slovenske Konjice.