Princip delovanja je najbolje opisala naša prva bralka, Marija Obreza, ki je dejala, da je to bila za njo nova izkušnja in da ima živa knjižnica večplastno poslanstvo. Primerna je tudi za ljudi, ki ne morejo brati, ki ne vidijo in tudi za tiste, ki potrebujejo družbo. Njena knjiga je bila njena znanka, Marinka. Ugotovila je, da lahko avtorji veliko dajo bralcem ter da se knjiga zagotovo z vsakim bralcem bere drugače, čeprav je vsebina ista. Ko bo naslednjič imela priložnost, bo zagotovo izbrala Katjo, našo drugo knjigo. Vprašala bi jo, kakšna izkušnja je, ko greš v tujino iskati zadovoljstvo, ker se Mariji zdi, da se skoraj vsi vrnejo razočarani vrnejo.

Princip Žive knjižnice sem prvič zasledila pri mariborčanih. Na svoji strani so zapisali: »Živa knjižnica Maribor je knjižnica kot vsaka druga – ima knjige, knjižničarja/ko, bralce/ke in čitalnico. Posebnost Žive knjižnice Maribor je ta, da so knjige ljudje (tako imenovane žive knjige), ki skozi dialog z bralci/kami delijo svoje življenjske zgodbe ter tako aktivno pripomorejo k zmanjševanju stereotipov in predsodkov. Osnovni namen metode Žive knjižnice je namreč ozaveščanje o človekovih pravicah in človeškem dostojanstvu preko preizpraševanja predsodkov, ki vodijo k diskriminaciji določenih posameznikov/c ter družbenih skupin.

Metodo žive knjižnice je razvila danska mladinska organizacija Ustavi nasilje (Foreningen Stop Volden) v letu 2000 z namenom preprečevanja nasilja med mladimi, od takrat pa se je metoda razširila po več kot 70. državah po svetu. V Sloveniji se metoda izvaja od leta 2007, ko so prvo živo knjižnico v Ljubljani izvedli Društvo Legebitra, Slovenska filantropija, Združenje za promocijo prostovoljskega dela ter Društvo CNI - Center za neformalno izobraževanje.«

Tokrat smo v zbirki imeli tri knjige in je, žal, ena zbolela. Imeli smo 100 odstotno izposojo in obljubljamo, da bomo knjižnico nadgrajevali in izvedli večkrat.  Se beremo 25. 5. 2022 na Tednu vseživljenjskega učenja, na Paradi učenja v mestnem jedru.

Zuhra Horvat