V nedeljo, 27. septembra, smo na Erčevi žagi imeli gledališko predstavo. Komedijo  Svatovanje so nam odigrali člani igralske skupine Prostovoljnega gasilskega društva Dovže. Popeljala nas je v čase, ko so na kmetijah še imeli hlapce in dekle. Igra je bila polna zmešnjav, tako da so nas igralci v domačem narečju do solz nasmejali.

3. oktobra smo Vedrinovci  izvedli  že 4. kolesarjenje. Zbrali smo se  ob kolesarski stezi pred gasilskim domom v Tomaški vasi. Malo nam je zagodlo vreme, saj smo morali  počakati pol ure, da se je zlilo, nato pa smo se s kolesi odpeljali proti Šmartnem  do Podhomca do kmetije Dajel. Tu nas je pričakal Danijel Lužnik, ki je v prostorih več kot 300 let stare hiše uredil pravi kmečki muzej, ki smo si ga tudi z veseljem ogledali. Preko tisoč predmetov je zbiral kar deset let, od svojega 14. leta dalje. Bilo je zelo zanimivo, saj smo v njem videli od starega – še vedno delujočega gramofona (iz leta 1910), preko 100 let starega tiskarskega stroja, starih pisalnih strojev, omar, denarja, fotoaparatov, knjig, več kot sto let stare tablice za šolo, računico, veliki katekizem, razne slike, skrinje, kolovrate, vojaško opremo, sklede, pletarje, in še in še bi lahko naštevali. Ko smo polni vtisov zapuščali ta muzej, ki ga je Dani uredil s svojim ljubiteljskim veseljem do teh starin, nas je pričakalo toplo sonce in nas pospremilo do Erčeve žage, kjer nam je naš podpredsednik društva Albert Kotnik pripravil malico. Še dolgo smo se pogovarjali in predalčkali vtise z našega druženja.

Glede na to, da se je 21. septembra pričela že uradna jesen in da so pridelki na vrtovih in njivah dozoreli in jih je potrebno tudi pospraviti, smo si tudi mi ogledali našo njivo s koruzo. Bili smo prav veseli, da je tako lepo zrasla, ker pa še le ni bila popolnoma dozorela, smo se odločili, da že 7. tradicionalno kožuhanje na Erčevi žagi izvedemo 9. oktobra. Tako smo dan pred kožuhanjem potrgali koruzo, jo spravili na žago in pripravili vse potrebno za kožuhanje.  Vedrinke so v petek dopoldan še pridno pripravljale in pekle pecivo, koruzni in rženi kruh ter pripravljale bogate narezke s skuto, »grumpi«, »žolco«, »špehom« in drugimi domačimi mesnimi dobrotami. Vedrinci so na žagi  pripravili klopi in luči, pripeljali pekač za peko kostanja ter pripravili »rante« za obešanje koruze.  Vabilu se je odzvalo veliko  kožuhačev, saj je bila koruza zelo hitro skožuhana in obešena ter tako pripravljena, da se suši. Da nam je delo šlo tako hitro od rok, so poskrbele tudi naše ljudske pevke Bršljanke, ki so ob delu tudi zapele, pridružili pa so se jim tudi ostali kožuhači.  Med delom so se kožuhači lahko posladkali s pečenim kostanjem in sladkim moštom, seveda pa ni manjkalo tudi peciva. Po končanem delu pa je bil na vrsti »likof«. Ob dobro obloženih mizah ter ob pogovoru in pesmi nam je čas hitro minil, tako da smo se morali posloviti in oditi domov na zaslužen počitek.

Vedrinovci smo bili prijetno presenečeni, ker se vabilu za naš prikaz starega kmečkega opravila – kožuhanja, odzove vedno več mladih in otrok. To pomeni, da smo se pravilno odločili, da ohranjamo  tradicijo in takšna stara kmečka opravila, saj jih bodo poznali tudi naši otroci, vnuki in pravnuki.