Dandanes je že skoraj samoumevno, da starejše ljudi označujemo za pozabljive, prepirljive ali celo »žleht«.  Pa je res tako preprosto? Na to vprašanje (in na vrsto drugih) smo  22. 11.  2012, na Mocis-u dobili odgovore na predavanju o demenci. Z življenjskimi primeri nam je temo predstavila ga. Marija Jamšek iz Centra za socialno delo Dravograd. Izvedeli smo, da je demenca upad ali izguba sposobnosti mišljenja, spomina, govora, učenja in presoje. Je počasi napredujoča kronična bolezen, ki je ni mogoče ozdraviti, jo je pa mogoče z zdravili relativno dobro obvladati.

Oseba, ki zboli za demenco, je ovirana pri vsakdanjih življenjskih aktivnostih in ni sposobna obvladovati vsakodnevnega življenja. Zato nam je ga. Jamšek predstavila psihološke značilnosti oseb, ki zbolijo za demenco, ter motnje, ki posledično nastanejo, da bi jih lažje znali prepoznati. Zgodnje prepoznavanje te bolezni in obisk pri zdravniku je namreč ključnega pomena tako za obolelo osebo kot za svojce.

Naj naštejemo le nekaj primerov ravnanj t.i. »žlehtnih« (dementnih) oseb:

• Ne le da pozabijo, kaj so jedli za zajtrk, ki je bil pred eno uro, temveč tudi to, da so zajtrkovali. Zato trdijo, da npr. že 14 dni niso dobili hrane in prosijo zanjo pri drugih, čeprav imajo doma poln hladilnik.
• Različne predmete shranijo na povsem neustreznih mestih:  likalnik v hladilnik, ročno uro v posodo za sladkor ali smeti v koš za perilo. Potem pa imajo  občutek, da jim stvari izginjajo - kar si razlagajo s tem, da jim (najbližji) stvari kradejo.
• V hudem zimskem mrazu se odpravijo na sprehod v sami srajci ali pa si oblečejo več srajc, ne da bi se jim to zdelo nenavadno. Ali pa gredo sredi noči  v trgovino, pobirajo smeti pri sosedih in jih prinašajo domov.
• Čeprav so že upokojeni, se lahko zjutraj odpravijo v službo, k prijatelju ne da bi vedeli, v katero smer naj se napotijo. Poleg tega se zlahka zgubijo v domači ulici, kjer so preživeli večino svojega življenja.
• Pri oceni datuma se konstantno zmotijo ne le za leta temveč tudi za desetletja. Kot tekočo letnico povedo leto rojstva.

Soočanje z demenco je torej težka življenjska preizkušnja za vse v medsebojnih odnosih z osebo, ki je obolela za demenco. Pojavljajo se občutki nemoči, potrtosti, jeze, razočaranja. Prijatelji se pogosto začnejo umikati, prizadeti jim ne pusti blizu. Zato je bil poudarek na predavanju tudi na stiskah in težavah, na katere naletijo svojci pri oskrbi obolelih svojcev in predvsem, kako pomembno je zgodnje prepoznavanje demence in pravočasen obisk pri zdravniku.

Predstavljajte si, da bi se vam nenadoma izbrisali vsi spomini, kot s tipko »delete« na  računalniku. Mar ne bi bilo tudi vas strah? Če ste v zgornjih opisih prepoznali kaj znanega, ne oklevajte in se posvetujte z zdravnikom. Ne pripisujte teh »težav« zgolj in samo starosti in poiščite pomoč prej, preden bo doma prišlo do resnih nesporazumov. Pomagajte svojim najdražjim do višje kvalitete življenja, preden jim zbledijo vsi spomini.

V okviru raznoraznih projektov se na Mocis-u skušamo posebej približati tudi starejši populaciji in različnimi brezplačnimi predavanji in delavnicami preprečiti oz. zmanjšati njihovo socialno izključenost. Zavedamo se namreč, da so tovrstna »druženja« še kako pomembna tako za njihovo kakovostno  in  aktivno  življenje kot tudi  za  vzpostavljanje  in vzdrževanje  nujno  potrebnih  socialnih  mrež.  Zato jim skušamo nuditi takšne vsebine, ki jim omogočajo uspešno staranje ter sodelovanje v življenju skupnosti.