V Vzgojno-varstvenem zavodu Slovenj Gradec strokovno delo že več let poteka v okviru metodologije Mednarodnega združenja Korak za korakom. Letošnje prednostno področje, ki ga vnašamo v vrtčevski vsakdan, so strategije poučevanja. Kakovosten pedagoški proces tako izvajamo skozi učenje na različne načine in v različnih situacijah. Cilj raznolikih aktivnosti je v vsakem otroku razvijati akademske, kognitivne in socialne potenciale preko spodbujanja radovednosti in navdušenosti za svet ter pojave okoli nas.

V snovanju raznovrstnih priložnosti za učenje se strokovni delavci poslužujemo tudi različnih oblik sodelovanj s starši in širšo skupnostjo. Eden izmed primerov dobre prakse je bilo pomladansko srečanje s starši, na katerem sva strokovna delavca opozorila na vrednost učenja, ki poteka izven vrtčevskega prostora. Srečanje sva si zamislila v obliki orientacijskega teka, ki poleg gibalne spretnosti zahteva tudi spretnost mišljenja na višjem nivoju. Za pomoč pri izvedbi sva prosila starša varovanke, Grego Raja, ki se je povabilu prijazno odzval. Grega Raj je dolgoletni tekmovalec in organizator orientacijskih tekov ter prejemnik Železnikarjeve plakete.

Z otroki in starši smo se zbrali na območju šolskega centra na Štibuhu. Gospod Raj je podal navodila za izvedbo orientacijskega teka ter vsakemu otroku na prst namestil čip, s katerim so  potrjevali obiske na orientacijskih točkah. Te so bile razpršene po širšem območju Štibuha, otroci pa so jih iskali s pomočjo staršev in topografske karte, ki je bila pripravljena posebej za ta dogodek. Čip, karta, z zastavicami označene orientacijske točke ter prostor v naravi so delovali kot odlična spodbuda za popolno osredotočenost otrok na nov izziv.

Otroci so se na krožno pot podali s kančkom tekmovalnosti, ki jo je hitro preglasila želja po gibanju in igri. K sreči je pot v vrtcu še vedno pomembnejša od cilja. In na tej orientacijski poti so lahko otroci razvijali svoje telesne in kognitivne sposobnosti. Razumeti navodila, se gibati po različnih površinah in reliefih, prepoznati pestrost rastlinskega sveta, ki je bilo posebej poudarjeno z različnimi simboli na topografski karti, ločiti med različnimi objekti v okolici ter upoštevati razmerja med razdaljami na karti in v naravi so bili le nekateri izzivi, s katerimi so soočili otroci. Z manjšo ali večjo pomočjo staršev so jih zmogli vsi.

Z orientacijskim tekom smo otrokom ponudili novo možnost za spodbujanje spretnosti mišljenja višjega reda in reševanja problemov. Zavedajoč se, da zgolj enkratna dejavnost tega cilja ne bo dosegla, sva strokovna delavca po izvedbi začela iskati nove poti. Orientacijski tek ter narava, s katero smo obdani, namreč ponujata številne priložnosti, da je otrokom učenje še v večji užitek. Ne nazadnje, učenje mora biti tudi zabava.  Če kje, se tega še kako dobro zavedamo prav v vrtcu.

Meta Rozman in Aleš Horvat