Naenkrat se začne tempo priprave stopnjevati  in ne da bi opazila kdaj, se je izza vogala pojavil zadnji teden pred mobilnostjo. Naročila prevozov, večerij, ogledov, preštevanje postelj gostiteljev, preverjanje, ali se je pevski zbor naučil pesmico, kako naj pripravimo učilnice, koliko otrok bo imelo kosilo, ali so na napisu dobrodošli zastopani vsi jeziki  …
Ideja, da bi prespali na Uršlji gori je zahtevala kar nekaj priprav. Na kaj vse je treba misliti ob takem podvigu! Otroci potrebujejo spalne vreče, topla oblačila, dobre čevlje. Kako bomo poskrbeli za hrano? Samo pravega človeka moraš vprašati in vse se uredi. Rečeš: »Ali je še kje kaj domače marmelade?« Naslednji dan je imaš kar štiri kozarce. Marmelada gre na domač kruh, ki si ga bo vsak, pol hleba, nesel s seboj v nahrbtniku. Tak je bil načrt, če ne bi namesto nas načrtoval kdo drug, ta nam je pripravil deževen vikend.
Kaj se zgodi, ko je treba plan A prilagoditi planu B, ki je šele v osnutku? Dve uri nenehno zvoni telefon. Nisem navajena takega tempa telefona in tudi moj telefon ne. Hitro začne piskati, da se mu je izpraznila baterija.
Avanturo na Uršlji gori je s sabo odnesla napoved slabega vremena. Sobota se je iz napetega pričakovanja zrušila v rahel glavobol in sprotno improvizacijo. Spet so se karte postavile na pravo mesto in na vse pripravljeni šoferji so nas, učitelje, odpeljali v Štajersko prestolnico, otroci so si soboto z družinami organizirali po svoje. Na nek način so bili kar veseli, da jim ni treba na goro.
Podzemlje Pece me je preganjalo vso noč. Ne rudnik, vlakec je bil kriv. Nisem bila prepričana, da bom zmogla sesti vanj in se zapreti v tisti tesni vagonček. Še dobro, da me je k sebi vzela vodička. Dovolila je celo, da so bila vratca nekoliko odprta in tako se je občutek utesnjenosti zelo zmanjšal.
Rudnik Mežica ni Postojnska jama in ne rudnik soli v Salzburgu, je pa čisto pravi rudnik z nekaj zares poučnimi in zanimivimi deli. Finci, ki takih rudnikov nimajo, so bili navdušeni. Seveda je bilo doživetje za vse. Črna tema, prah, trdo delo. Le kako je bilo delati v tem rudniku pred sto leti?
 »Rudarji« smo postali lačni in za predjed smo se ustavili na podružnični šoli Sele Vrhe, pojedli vso potico, orehove rogljičke in ostalo pecivo, pa še sendviče, sok in kavo smo si postregli. Tri učiteljice, mame in gostiteljice vse v eni osebi, so se zares lepo potrudile za nas. Glavna jed je bila juha na Razborju, za katero je poskrbela ena od mam gostiteljic. Zelo različno se prehranjujemo in očitno imamo najbolj drugačne jedi in različne okuse od Turkov. Tem ni kaj posebej teknil niti jabolčni zavitek, ki smo ga dobili za na vrh. Hvala gospe, ki je naročila juho in zavitek in poskrbela za naše prazne želodce.
Tema našega projekta je fotografiranje sonca in sončna energija. Da bi bil obisk »obsijan« s soncem sem se odločila, da pripravimo razstavo fotografij, ki smo jih posneli v tem letu. Nastala je lepa zbirka umetniških fotografij sonca v predprostoru naše šole.
Vsak dan posebej je bil prekratek za nekaj ur, teden pa za vsaj tri dni.
Na ponedeljkovo jutro je posijalo sonce in s sončki, ki so jih narisali naši najmlajši ter s pesmico Pri nas na Koroškem, smo sprejeli naše goste v avli šole.
Na kratko so se nam predstavili, mi pa smo jim razkazali našo šolo, da se bodo v prihodnjih dneh v njej dobro znašli. Naši učenci niso navajeni, da bi na šoli ostajali še v popoldanskem času, zato so kar naprej spraševali, kdaj lahko gredo z gosti domov. Učenci so z gosti namreč najbolj uživali v prostem času, saj so se družili v mestu, na sprehodu, gostom so pokazali svoje najljubše poti in kotičke.
Učitelje smo popoldan popeljali na sprehod do Pregerjevega muzeja medenih izdelkov na Legnu, potem pa na odlično večerjo v gostilno Murko.
Naslednji dan se je začel precej zgodaj, saj smo bili že ob 11.00 naročeni v Hiši eksperimentov v Ljubljani. Še posebej nam je bilo všeč to, da smo lahko eksperimentirali sami in ena ura je minila, kot bi pihnil. Po kratkem sprehodu po mestnem jedru smo za eno uro krenili vsak po svoje. Izlet v Ljubljano smo podaljšali še na Bled, kjer nas je čakalo razburkano jezero pa še oblačno in nič kaj prijazno nebo. Kljub oblakom in vetru smo preživeli lep dan.
Sreda in četrtek sta na šoli minila v duhu delavnic, ki smo jih za goste pripravili. Predstavili smo jim delovanje sončne celice, poskusili so se v slovenskem folklornem plesu, primerjali nekatere izraze v svojih jezikih in še kaj. V sredo nas je v prostorih Mestne občine Slovenj Gradec prijazno sprejel in nagovoril župan Andrej Čas. Popoldan smo se z učitelji ustavili pri gospodu Martinu Berglezu, ki nam je razkazal svojo zbirko teleskopov in fotografij lune, zvečer nas je odlično pogostila družina Lešnik na njihovi ekološki turistični kmetiji. Pravi gurmanski užitek. Finci so s strahom gledali »mežerli«, ko pa so ga poskusili, so bili prijetno presenečeni.
Četrtkov večer je bil posvečen poslavljanju in šolskemu plesu. Učencem in učiteljem gostom smo razdelili potrdila o udeležbi na mobilnosti, po plesu so učitelji priredili še mednarodni turnir v odbojki.
V petek je med poslavljanjem od novih prijateljev preteklo kar nekaj solz. Otroci so se v kratkem času navezali en na drugega, spletli so prijateljstva in težko se je bilo ločiti. Izmenjali so si naslove, se poiskali na Facebooku in si obljubili, da se, če bo le mogoče, še kdaj obiščejo in srečajo.

Ostali so nepozabni spomini, nova prijateljstva in simpatije ter spoznanje, da smo lahko kljub temu, da smo si različni, dobri prijatelji.

Ko so se otroci in starši objemali in poslavljali ter si brisali solze, smo bili vsi zelo zadovoljni.
Božidarka Vivat,
vodja projekta Commenius