Dnevi okoli prvega maja so bili od nekdaj namenjeni druženju delavcev in ljudi, ki so si vzeli čas zase, za prijatelje ter sokrajane.
Postavljanje mlajev ter kresov predstavlja tradicijo, ki še ni izgubila bitke s kapitalističnim razmišljanjem. Zaščita malega človeka, delavca, res počasi načenja Slovence, nekateri pa se kljub teptanju ne bomo predali. Hribčki okoli Sevnice so v preteklosti vedno ponujali čudovito sliko kresov, ki so ob skrbni zagnanosti posameznikov pričarali tisto pravo sliko sožitja starejših in mlajših. Včasih so pri nastajanju kresa vedno sodelovali vsi. Koliko ur truda, fizičnih naporov, organizacije je potrebno vložiti, vedo le tisti, ki so to počeli nekoč, ali pa le to počno še danes.
Med takšnimi, ki to opravlja še danes, je Kolman Roman iz Ribnikov. Že v rani mladosti, ko so se kot mulci podili po travnikih, gozdovih ter počeli vragolije, je s prijatelji iz Šmarja in Sevnice sodeloval pri, takrat za mlade, zelo velikih projektih – kresovanje. Žaganje, sekanje, nabiranje suhljadi in gozdnega odpada je bilo naporno delo za sestavo velikega kresa, obenem pa zanimivo, veselo in kar je najpomembnejše, imelo je svoj pomen.
Prižiganje kresa ter pogledi okoli, komu višje gori in komu dlje, so bila vprašanja vsakega graditelja. Kako je potekala gradnja, je na filmski trak zabeležil, žal že pokojni, Franc Pavkovič. Kako zavzeto, z zanosom so to počeli mladi Šmarčani, je bilo veselje videti.
Kako pa se to dela danes? Mlajši to počnejo še vedno. Lep primer so mladi Boštanjčani. Že prej omenjeni Roman, pa se tega loteva na nekoliko drugačen način. Poznan je kot zelo dober obrezovalec drevja in kadar nastopi sezona obrezovanja, Roman skrbno pospravi vso odvečno vejevje na svoj mali traktor, le to odvozi na zbirno mesto, kjer skozi vso leto nastaja, težko pričakovani kres. Včasih pri tem delu dobi pomoč, večino pa opravi sam. Ko, po enoletnem zbiranju lesa ter gradnji kresa, končno nastopi večer kresovanja, se krajani neizmerno radi pridružijo. Ob vžigu kresa se vsi zberejo, veselo kramljajo, kaj dobrega pojedo in ob vsem z veseljem in ponosom nazdravijo Romanu, pohvalijo njegovo delo, trud in ohranjanje tradicije.
Včasih se tudi zapoje, otroci uživajo ob toplem ognju in vedno si težko predstavljajo, da to lahko napravi en sam človek.
Žal pa se dogajajo tudi neprimerni požigi kresa, kajti v Ribnikih se je to zgodilo že četrtič. Ali je to tista stara navada, ali pa novejša objestnost, vedo le tisti, ki to počno. Če bi vedeli ali vsaj spoštovali trud enega posameznika, ki je to ustvaril sam, se mogoče vživeli v njegovo kožo, bi to nečastno dejanje vendarle opustili.
Kako hudo je Romanu za vsakim kresom se ne da opisati. Je pa v njem vedno moč in energija, da napravi nov kres. In če je to bilo potrebno, je tudi po samo 12 urah v Ribnikih stal novi kres. Pri tem pa se seveda prebudi sosedska solidarnost in ljudje stopijo skupaj. Nekateri prispevajo les, drugi svoj čas in energijo. Največ pa vsem pomeni moralna podpora in veselje, da je stvar, ne glede na razmere, uspela.
Malce v razmislek bralcem, tistim, ki jim mlaj ter kres nekaj pomenijo.
Ali bomo podprli delo malega človeka, velikega po srcu ali pa bomo dopuščali, da se«norčevnje» s požigi nadaljuje.
Tradicija, ki gre iz roda v rod, nekaj velja. Ne dopustimo, da nam ukradejo lepe spomine, sanje, optimizem in tradicijo.
Roman si zasluži spoštovanje in besedo HVALA, v najširšem pomenu besede. S tem mu izkazujemo podporo in je primer osebe, ki je lahko zgled vsem nam.
Krajani z naselja Ribniki
