Z rokometom se je Aleš srečal v družinskem okolju, saj je bil že njegov oče rokometaš, ki je s svojo ekipo postal republiški prvak leta 1972. Tako je ta šport spremljal že od malega, očeta je spremljal na veteranske turnirje, sicer pa na splošno ocenjuje svojo družino kot športno. Aleš se je glede lastnega športnega udejstvovanja odločal med tenisom in rokometom, a ko je pri desetih letih prvič preizkusil rokometne sposobnosti na igrišču, je bila odločitev jasna – rokomet. »Nikoli si nisem predstavljal, da bom v rokometu ostal, a v življenju je pač tako, da ne veš, kam te vodijo poti," dodaja z navdušenjem v očeh, ki samo zase govori, da je rokomet njegova velika strast.

Trije klubi, vrhunec v velenjskem Gorenju

Aleš je začel z rokometom v domačem okolju v Sevnici, kjer je ostal do leta 2000, nato je sledilo obdobje 2001 – 2009 v Velenju in tri leta v MRK Krka, v tej sezoni pa se je vrnil na izhodiščno mesto – v Sevnico. »V Velenje me je Miro Požun povabil skupaj z Matjažem Mlakarjem, njega je pot pozneje zanesla še v Celje, jaz pa sem v RK Gorenje Velenje ostal do leta 2009. V Velenju sem kot vsak igralec, ki ima željo po napredku, želel nadgraditi svoje rokometne kvalitete in izpolnil sem cilje, katere sem si zadal (državni prvak, pokalni prvak, igra za reprezentanco in v ligi prvakov)." Po določenem obdobju je, kot pravi Aleš, začutil, da telo ne zdrži več toliko, kar je bilo precej povezano tudi s pogostimi poškodbami in odločil se je, da zamenja klub. Toda kljub temu je s soigralci ohranil stike, saj je treniranje v Velenju izpostavil kot družinsko povezanost. Kot zanimivost, sedanji trener Gorenja, Branko Tamše, je bil Alešev soigralec v velenjski ekipi... "Potem sem šel v novomeško Krko in preživel lepa tri leta, zdaj pa me je pot za zaključek ponesla nazaj - da doma končam kariero."

RK Sevnica in MRK Krka primerljiva, Velenje je čisto drug svet

O podobnostih, razlikah in vzporednicah Alešu ni bilo potrebno veliko razmišljati. »Razlike so precej velike, tudi Velenje je neprimerljivo s Krko oziroma Sevnico, govorimo pač o evropskem klubu, kjer je vse do potankosti razdelano, kjer je edina skrb rokomet in kjer se posvečaš izključno rokometu. Treniraš dvakrat na dan in za uspeh resnično garaš, se udeležuješ različnih sestankov. Vzdušje je bilo enkratno, bili smo kot družina in ves čas smo bili skupaj, ker se je več časa namenjalo treningom . Gre za vrhunsko organiziran klub in Velenje je dejansko čisto drug svet.« Vprašanju glede tujine in potovanj se nisva mogla izogniti – Aleš pravi, da je z velenjsko ekipo sicer bil v tujini, toda nikoli kot igralec. »Čeprav sem imel nekaj ponudb izven naše države, je bilo meni osebno in ekipi kot celoti enostavno v Velenju bilo tako lepo, da se za ta korak nisem odločil. Ko pa dopolniš 29, 30 let, te tujina niti ne vleče več... Sem pa splošno gledano z velenjsko ekipo veliko potoval, tekme so bile kontinuirano ob sredah (državno prvenstvo)in sobotah (liga prvakov), zato je bilo precej naporno.« Glede Krke in Sevnice ocenjuje, da se kluba nahajata na podobnem nivoju. V RK Sevnica trenirajo enkrat dnevno, poudarja pa, da se še spoznavajo, zato meni, da morajo le še zgraditi zaupanje in verjame, da bodo v drugem delu «ta pravi«.

Rokomet v Sevnici

»Naša ekipa se je v zadnjih dveh mesecih več ali manj nenehno nadgrajevala. Začeli smo z eno postavo, nato sta prišla še Alen Dražetič in Matjaž Borovnik in z njima se bo še potrebno dodatno uigrat. Celotna ekipa ju je lepo sprejela in samo čakam, da se povežemo in da začnemo res delovat kot prava ekipa.« Obenem skozi pogovor obudiva tudi spomin na trenerske razmere v njegovi mladosti: «V času mojih začetkov v rokometu v Sevnici se je zamenjalo precej trenerjev, pet ali šest. Sedaj nas trenira Jernej Rantah. Sicer pa moram priznati, da se je v Sevnici vedno dobro delalo - imeli so dobre pristope in tudi jaz sem imel srečo, da sem bil v mladosti voden s strani kvalitetnih trenerjev, od mlajših selekcij do članske ekipe in nenazadnje tudi v vsej karieri.« Kot ekipa sevniški rokometaši trenirajo petkrat na teden, dnevno po dve uri, treningi potekajo v športni dvorani domače osnovne šole. Ob sobotah in včasih tudi ob sredah so tekme, vmes si ogledajo tudi kakšne posnetke igre nasprotnikov, da pobliže spoznajo njihovo strategijo. Glede vprašanja po ekipnih in osebnih ciljih v rokometu Aleš izpostavi z vidika RK Sevnica obstanek v ligi, ob čemer meni, da je težko napovedati izid. »Do zadnjega kroga se ne bo vedelo, glede na to, da je približno pet ekip, katere smo po kvaliteti enake. Potem so še drugi dejavniki, ki odločajo, denimo sreča, izkušnje, poškodbe, finance. Za nas bi bil lep uspeh, da končamo nekje med osmim in desetim mestom. Za prvo leto bi tak rezultat predstavljal lepo odskočno desko za naprej. Individualno pa si želim zdravja, da bom lahko pomagal ekipi, brez težav zdržal treninge in napore, ki jih ta šport prinaša in da bom svojim znanjem lahko pomagal mlajšim."

Aleš v vlogi trenerja

Lansko leto se je Aleš prvič preizkusil v vlogi trenerja, ko je v Krki vodil mladince, v Sevnici je že treniral kadetsko in mladinsko ekipo. »Občutek je lep, zelo rad delam z mladimi in to mi je v užitek. Sigurno so tudi težave z mladostniško razigranostjo in svojeglavostjo, a jih sproti uspešno odpravljamo, je pa tudi zanimivo opazovati mlade fante in njihov način razmišljanja v teh letih. Na nek način so zahtevni, saj veliko pričakujejo, njihovo radovednost je težko opisati z besedami, veliko hočejo znati in zato se je res treba pošteno angažirati,"svoji prvi dve leti kot trener opisuje Aleš.

Z rokometom se tako ukvarja profesionalno, kot igralec in kot trener, ob čemer poudarja, da »težko karkoli drugega počneš, če želiš biti na svojem področju 100%.« Med svojo športno kariero je na stranski tir postavil celo svoj študij ekonomije, katerega pa je pozneje nadaljeval in minulo soboto tudi slavnostno diplomiral – ob čemer mu seveda veljajo iskrene čestitke.

Želi si najti službo, ob čemer je namignil, da ga nekoliko vleče tudi v politične oziroma gospodarske vode, »sicer pa se vsekakor vidim kot trener mlajših selekcij, saj mi je to delo v neizmerno veselje in zadovoljstvo«, z optimističnim in športnim pogledom zaključi Aleš Sirk.