Radovljiška ekipa Zaigrajmo pesnike je sredi septembra svoj zadnji predkoronski nastop izpeljala v Mariboru in tudi prvo povabilo v po(med)koronskem času je bilo iz Maribora. Na Škofijski gimnaziji se je profesorica slovenščine ob odhodu v pokoj poklonila svojim sodelavcem s predstavo Prešerno s Prešernom. 

Zanimivo je bilo videti utrujene učiteljske obraze, ki so tokrat službo podaljševali v svoj prosti čas, a jim je bilo ob prihodu videti, da jim je koncentracija padla nekam pod mizo ob zadnji šolski uri. No, do konca nastopa so bili čisto vsi na strani nastopajočih in nihče ni več zehal niti zavoljo pomanjkanja zraka. Ker smo odprli okna.

Druga zanimivost je bila pogled z odra. Doslej vajeni bolj ali manj polnih prizorišč, velikih ali malih, tokrat pa sta Boštjan Soklič in Andrej Kokot gledala nabito prazno dvorano (na fotografiji). Novi časi so brez intime, a z obilo odvečnega prostora, zavoljo katerega je tudi ozvočevanje težje. 

No, ozvočenje, ki sta ga s seboj pripeljala Andrej in Boštjan se je izkazalo tudi v dvorani, v katero bi z lahkoto in pb normalnih zdravstvenih razmerah spravil preko 200 ljudi.

Tako. Videli smo, da se da. Zdaj je pa to potrebno povedati tudi drugim.