Minuli, za Slovenijo praznični konec tedna se je v Novem Sadu odvil letošnji festival Panonski biseri, štirinajsti po vrsti, za tuje udeležence bolj ali manj virtualno, pa tudi za domačine v hudo okrnjeni obliki. Tridnevno dogajanje, običajno s kar množično udeležbo, se je nanizalo le za predhodno prijavljene, izbrane. Navkljub temu, da so prednost imeli tisti iz bolj oddaljenih krajev, teh praktično ni bilo. Dvorana Spens, Stari Ledinci in osrednja dvorana novosadskega Kulturnega centra so bile letošnje lokacije napolnjene bolj "na prazno". Kakor pač čas veleva.

Zbornik, ki je dal tudi naslov letošnjemu srečanju "Svetosavski epistolar", je bil sicer natisnjen že v maju, je končno tudi uradno izšel. Običajno je tradicionalna kolonija avtorjev konec maja.

V njem 148 avtorjev praktično z vsega sveta (Srbija, Bosna in Hercegovina, Slovenija, Makedonija, Tajska, Francija, Črna gora, Nemčija, Rusija, Švica, Izrael, Hrvaška, Avstrija, Avstralija) objavlja svoja dela v srbskem jeziku. Radovljiški kantavtor Andrej Kokot se je v zbornik uvrstil z dvema svojima pesmima Ja sam radio (Jaz sem delal) in U akciji dva za jedan (V akciji dva za enega), ki sta objavljeni tudi na tej spletni strani. Andrej Kokot je v letošnjem zborniku edini predstavnik iz Slovenije.

Tako bo Andrej tudi za običajno zahvalo (spodaj še neizpolnjeno), ki pospremi objavo v zborniku počakati, da jo bo dobil po pošti z zbornikom. Tako pač je kulturi v času korone. Še bolj na daljavo, kot je že sicer kulturi usojeno. Razen v tistih dneh, ko si politiki na prsi pripenjajo belo krizantemo.