Ekipni šport ima svoja nepisana pravila. Talent je pomemben, a brez zaupanja ne zadošča. Forma ni dovolj, če ni medsebojne podpore. To še posebej velja za odbojko, kjer najboljše rezultate dosegajo ekipe, katerih člani(ce) si brezpogojno zaupajo in so vsak trenutek za ekipo pripravljeni na akcijo - da le žoga ostane v zraku. In vsaka slačilnica prej ali slej pokaže, ali gre za skupek posameznic ali pa pravo ekipo s skupnim ciljem. V takšnem okolju vloga kapetana ni zgolj simbolna – je most med trenerjem in igralkami, med pritiskom rezultata in mirnostjo na igrišču, med besedami in dejanji. O tem, kako sama razume odgovornost, odnose in tekmovalnost, smo v intervjuju povprašali kapetanko ekipe AFM Volley, Evo Pogačar.

Igrali ste v največjem slovenskem klubu, bili v tujini, v reprezentanci. Kaj vas danes sploh še lahko preseneti v odbojki?
V vsakem klubu in poletju v reprezentanci sem se naučila različnih stvari, tako odbojkarskih kot za življenje. Morda je presenetljivo to, da kljub izkušnjam še vedno občutim na začetku tekme pozitivno tremo, sploh pred domačimi navijači, ki se zberejo v tako velikem številu. Vem pa, da me v odbojki še čakajo presenečenja, le na drugem področju, kot trenerko. Bi si pa želela lepega presenečenja za letošnjo sezono in sicer kakšno medaljo okoli vratu.

Ste bolj kapetanka z zgledom ali kapetanka, ki zna tudi povzdigniti glas?
Mislim da sem oboje, mogoče malo bolj tista, ki povzdigne glas. Predvsem, ko se na treningu stvari ne delajo na polno ali pa če prihaja do veliko napak na osnovah in lahkih žogah.

Igralke vas sprejemajo kot vodjo. Se vodja rodi ali ga ekipa ustvari?
Menim, da moraš biti odločen karakter, da si lahko dober kapetan, saj nosiš določeno odgovornost in se moraš znati zoperstaviti različnim oviram.
Vendar pa to ni dovolj. Potrebno je, da ti ekipa zaupa in verjame, saj le kot celota lahko uspemo.

Kdaj ste nazadnje morali ekipo “potegniti čez rob” – psihološko ali rezultatsko?
Težko bi rekla, da sem kdaj sama potegnila ekipo čez rob. V postavi je le 7 deklet in vsaka mora prispevati delež sebe, da pridemo do uspeha. Seveda, poskušam pomagati tudi rezultatsko, vendar kot podajalka ne prihajam do velikega števila točk, poskušam pa soigralkam omogočiti čim lažjo pot do le-teh.

Delujete, kot da ste klub vzeli za svojega. Kdaj ste začutili, da to ni več le etapa v karieri, ampak nekaj, za kar ste pripravljeni tudi osebno stati?
Ko sem bila v prvem in drugem letniku srednje šole sem igrala prav za Zgornjo Gorenjsko. Pri mladih letih sem nabirala igralne izkušnje v prvi ligi in to je bila lepa popotnica za naprej. Zato me nekako na klub vežejo lepi spomini. Sedaj pa sem med starejšimi in z veseljem gledam punce, ki grejo po moji poti. V klubu se dobro počutim, to pa poleg deklet omogočajo tudi vsi vpleteni ljudje okoli (trenerji, odbor, sponzorji, navijači…).

Ko vas gledalci vidijo na igrišču, delujete mirno in zbrano. Kaj se v resnici dogaja v vaši glavi v zadnjih minutah tesnega niza?
Če je napet niz si težko miren in zbran, tudi zaradi vsega adrenalina. Takrat se predvsem poskušam fokusirati, da bi sprejela pravo odločitev – kateri podati žogo v odločilnem trenutku, kdo je v formi določen set, ali pa čim bolje odservirati.

Če bi mlajši igralki povedali eno iskreno resnico o športni poti, brez olepševanja – katera bi to bila?
Da si verjetno večkrat razočaran, kot zadovoljen. Da ob porazih lahko še dneve razmišljaš, zakaj nisi naredila nekaj drugega v določeni točki. Predvsem pa, da se bo velikokrat znašla na robu, ko bo hotela prenehati. Ampak rast pride ravno iz teh trenutkov ko »premagaš« sebe in vztrajaš.

Če bi morali opisati ekipo s tremi besedami – katere bi izbrali? In katero besedo bi si še želeli dodati do konca sezone?
Ekipa je povezana, borbena in srčna. V vsej karieri še nisem imela ekipe, ki bi se tako dobro razumela in podpirala. Mislim, da je to naša prednost na terenu. Do konca sezone pa si želim dodati besedo »samozavest«. Zavedam se, da če bomo verjele v sebe, lahko tudi letos še marsikoga presenetimo.