Ženska odbojkarska ekipa AFM Volley letos v Sportklub 1. odbojkarski ligi meša štrene tudi najboljšim - v domači dvorani so v 13. kolu s 3:0 gladko odpravile do tedaj vodilno ekipo gen-i Volley iz Nove Gorice. Prav pri slednji je še lani igrala Pia Blažič, Blejka, ki je na sprejemalsko mesto v radovljiški ekipi prinesla dodatno kvaliteto.

Se spomniš svojih odbojkarskih začetkov? Kaj te je takrat najbolj navduševalo pri odbojki in kakšno vlogo sta pri tem odigrala starša?
Seveda se spomnim, ko sem v drugem razredu osnovne šole prvič stopila na parket, vpisana kot članica OK Bled. Takrat se spomnim, da sem prvo leto nabirala svoje začetne odboje pri Štefanu Udrihu, nato pa je v naš klub prišla Tanja Božinović in kar nekaj let sem vztrajala pri njej. Pri odbojki me je prepričal ekipni duh in dinamika. Na vsakem treningu sem imela veliko soigralk, ki so kmalu postale dobre prijateljice in s katerimi še danes ohranjamo spomine. Moral si pa delati na tem, da funkcioniraš kot celota. Takrat sem, poleg odbojke, vztrajala še pri tenisu in nekaj časa pri smučanju. Starša sta želela, da sama izkusim in ugotovim kaj mi ustreza, zato sta me že takrat spodbujala k vpisu v čim več interesnih dejavnosti. Seveda je bilo mami še posebej všeč, da uživam v odbojki in da sem šla na koncu po njenih stopinjah. Nihče se pa tudi ni pritoževal, ko me ni bilo potrebno ob petih zjutraj peljati na mrzlo smučišče, ali pa na teniške turnirje po Sloveniji, kamor si se bolj kot ne, moral odpraviti sam, brez ekipe. Na koncu je torej le zmagala odbojka in lahko rečem, da sem zelo zadovoljna z odločitvijo.

Po začetkih v domačem klubu si igrala v Kamniku, Novi Gorici, Ljubljani, v reprezentanci Slovenije. Katera izkušnja ali tekma ti je najbolj ostala v spominu?
Moram izpostaviti dve izkušnji – eno reprezentančno in eno, ki se veže na člansko državno prvenstvo. Zagotovo mi je v najlepšem spominu ostalo Svetovno prvenstvo za članice do 23 let, ki se je 2017 odvijalo v ljubljanskih Stožicah. Takrat smo osvojile drugo mesto, kar je bilo po res napornem poletju treniranja, odrekanja ter fizičnih in psihičnih preizkusov zelo lepa nagrada. Na isti dan so tudi naši košarkarji postali evropski prvaki, tako da je bil ta trenutek v naši družini še posebej čustven.

V klubski karieri pa moram izpostaviti finale državnega prvenstva, ko smo se s soigralkami Nove Gorice merile z ekipo NKBM Maribora. Izgubljali smo že 2:0 v zmagah, igrale smo tretjo – zaključno tekmo na domačemu terenu, kjer bi Maribor lahko postal prvak. Na tretji tekmi sem dobila priložnost na korektorskem mestu, ki sicer ni moja primarna pozicija, a sem uspela vnesti v igro, kar nam je manjkalo na prejšnjih dveh tekmah. Tako smo zmagali tretjo in nato še četrto, na žalost pa peto tekmo izgubili v petem nizu na razliko. Bilo je res dolgo prvenstvo in dolga finalna končnica. Me je pa naučila, da se dobro delo in prava miselnost, na koncu poplača – da se mi je ponudila priložnost in sem jo izkoristila.

Kako se počutiš v dresu AFM Volley in nastopaš pred domačimi navijači?
Moram reči, da je res nekaj posebnega ponovno igrati v domačem dresu in pred domačimi gledalci. Na začetku sem se kar morala malo navaditi tako polnih tribun in navijačev, ki konstantno navijajo. Tako dobro vzdušje je kar redkost v Sloveniji in sem vesela, da sem letos lahko na domači strani, ne kot del gostujoče ekipe. Lepo je videti tudi znane obraze, ki so klub spremljali že v preteklosti, ko smo prvič nastopale v prvi slovenski ligi. Še posebej lepo pa je videti mlajše igralke, ki pridejo na naše tekme – upam, da jim prikazujemo lep timski duh in borbenost.

Kaj ti trenutno daje največ motivacije na igrišču?
Zagotovo dejstvo, da lahko konkuriramo vsaki ekipi v ligi. Ni nasprotnika, ki mu ne bi mogle povzročiti težav in se z njim boriti za točke. Prav tako pa zadovoljstvo sebe, soigralk, kluba… navsezadnje navijačev. Ni boljšega občutka, kot zavedanje, da si na igrišču dal vse od sebe in se boril za vsako žogo – ne glede na končni rezultat, se vidi na igrišču, kdaj je nasprotnik dejansko boljši in kdaj si mu ti dopustil, da je postal boljši.

Vidiš v mlajših soigralkah svoje naslednice in kaj bi jim svetovala?
Želim jim, da me bodo prekosile in da jih bom lahko spremljala na velikih tekmovanjih ter v tujini. Svetovala bi jim, naj vztrajajo in stojijo za tem, kar jih veseli. Predvsem pa to, da nič ne pride samo od sebe in da je marsikatero odrekanje in dodatna ponovitev na treningu na koncu lahko ključna, da te loči od konkurence. Vseeno pa se je treba zabavati in uživati v tem, kar delaš.

Kako bi opisala svoj odnos do odbojke danes, zdaj, ko si bogatejša za spoznanja tako v domačem okolju kot širše?
V letošnji sezoni sem prvič v situaciji, ko v dnevu, poleg odbojkarskega treninga in tekem, nasproti pridejo še življenjske zadeve, delo... Do letošnjega leta so bili treningi in tekme skoraj vse, o čemer sem razmišljala in vsak dan je bil kot rutina – skrbel si za svoje stanje, da boš na treningu pripravljen in tekmi delal rezultat. To je bilo moje delo, moja miselnost in motivacija. Danes mogoče še bolj cenim vsak trenutek na igrišču, kot sem ga pa v preteklih letih. Vem, da moram izkoristit moment na treningu, ker mogoče naslednji dan ne bo možnosti za popravek. Želja nekako pride sama od sebe. Podobno vidim tudi v ekipi. Mislim, da imamo z soigralkami in trenerjem res podobno vizijo in da smo kot celota zelo skladni. To je nekaj, kar se čuti tudi na igrišču. Igramo drug za drugega in to je res nekaj, kar se ceni.