Okoli pol osme ure zjutraj smo se z mini avtobusom odpeljali izpred šole. Na avtobusu so bili poleg mene tudi moji vrstniki iz paralelke kot tudi učenci nižjih razredov. Najmlajši nadobudni bralci so obiskovali učence petih razredov.

Vzdušje je bilo že zelo zgodaj navihano, na avtobusu ni manjkalo otroškega  čebljanja. Po uvodnih besedah s strani naše zunanje sodelavke Franceske Žumer in naše specialne pedagoginje Mirjane Črnac  je v avtobusu odmeval smeh in glasen pogovor.

Čez uro vožnje smo prispeli na mejni prehod Ljubelj in se po ostrih ovinkih začeli spuščati proti cilju.  V slabi uri in pol smo prispeli na zbirni kraj. Poleg učencev iz naše šole so bili v K&K že učenci iz Glavne šole Borovlje in Glavne šole Vetrinj z učiteljicami ter naš gost Sten Vilar, s katerimi smo preživeli lep dan.

Najprej smo spoznali pesnika, pisatelja in igralca Stena Vilarja, ki se nam je predstavil kot zelo duhovit človek. Takoj sem videla, da ni pozabil otroške  nagajivosti. Svoja dela nam je predstavil na zanimiv in zabaven način. Čeprav sem zanj slišala šele nekaj dni pred odhodom v Avstrijo, sem kmalu ugotovila, da sem že od preje poznala veliko njegovih pesmi. Spomini so me odpeljali v poletne dni, ko nisem štela več kot sedem let. S starši smo se vozili proti morju in v avtu poslušali Stenove pesmi. Takrat nama je z bratom bilo vseeno, kdo je spisal te prečudovite pesmi. Sprejela sva jih za svoje in jih prepevala znova in znova. Ob poslušanju posnetkov so postale  del najinega otroštva. Najbolj so  mi v spominu ostale Zajtrk, Pika Nogavička, Hop Cefizelj. Stenova predstavitev del in pesmi, ki jih je pel skupaj s posnetki, so me spomnile na otroške  poletne dni na morju. Skupaj s pesnikom smo tudi mi zapeli Piko Nogavičko in še nekaj drugih. Sledila so naša vprašanja in avtor je nanje z veseljem odgovarjal. Ko se je poslovil, smo mu tudi mi pomagali pospraviti njegove rekvizite in se poslovili.

Sledila je zaslužena malica. Pojedli smo orehov zavitek in popili pomarančni ali jabolčni sok.

V naslednji uri smo prebudili in uporabili našo domišljijo. Najprej smo imeli spoznavno igrico s koroškimi učenci.   Potem smo se razdelili na manjše skupine in se med seboj pomešali. Skupaj s pomočjo naših novih prijateljev iz Avstrije smo pisali pravljice v obliki spisa. Mentorji nas pri izbiri naslovov in vsebine niso omejevali. Pod našimi umetniškimi rokami in  je nastalo nekaj zanimivih, mogoče le še malce nedodelanih zgodbic. Prašički so poleteli in knjige pravljic so junake srkale v svoje svetove.  Na koncu je vsaka skupina prebrala svojo pravljico tudi učencem drugih skupin.

Sledila je vožnja do bližnje restavracije in kosilo. Pečen krompirček, zelena solata in dunajski zrezek je bil naš meni. Na koncu nam je natakar prinesel tudi sladoledne lučke. Na velikem igrišču za restavracijo se je nahajal tobogan, gugalnice in majhen ribnik. Prijazni mentorji so nam omogočili uro prostega časa. Mlajši učenci so ga izkoristili na igralih, starejši pa smo debatirali o raznovrstnih rečeh. Tudi slikanja in selfijev ni manjkalo.

Vsi smo nestrpno čakali, da se odpravimo proti EXPI-ju – eksperimentalni hiši. Obisk hiše je bil  zanimiv. Različni zanimivi eksperimenti so nam res polepšali torkovo popoldne. Aparature, ki prevajajo električni tok, so nam mršile lase, ogledali smo si, kako deluje črna luknja, zanimivo je bilo opazovati našo velikost na postrani nastavljeni podlagi in še marsikaj drugega. Pojedli smo še vsak svojo malico in se vrnili proti mini avtobusu. Poslovili smo se od naših novih prijateljev in se odpeljali proti domu.

Literarni tabor je bil zanimiv, poučen in zabaven.  Pa tudi to nam je bilo vsem  všeč, da je bil med tednom, ne ob vikendu. Komaj čakam na kakšno ponovitev in ponovno snidenje s prijatelji iz Avstrije.
Tereza Lombar, 8.b OŠ Matije Valjavca Preddvor

P.L.Premru