Prav čudno bi bilo, če ne bi nebo tudi na zadnji novembrski dan nalilo še nekaj dežja na že tako premočeno zemljo. Zimski pohod do bolnice Košute pod Storžičem je visel v zraku. Vzpodbudno sporočilo vodje pohoda Milana Tičarja, da v Bašlju nad Vaškarjem dež ne pada, je imelo svojo težo. Sicer pa velja, da tisti pravi pohodniki hodijo naokrog v vsakem vremenu. Kar po cesti peš od Vaškarja mimo Gradišča naprej navzgor je bilo treba iti do našega cilja. S parkirišča, kjer kališke Kljuke pustijo avtomobile, se začne gozdna vlaka kar strmo vzpenjati. Nad skalnatim hudournikom in med golimi bukvami se je vse bolj vlekla siva megla. Videla se je le pot pod nogami in nič čudnega ni, da se je že marsikakšen pohodnik v gosti megli tudi izgubil. Tudi bolnica Košuta, na kateri je že dan poprej Milan razobesil slovensko zastavo, se je pokazala šele, ko je bilo samo še nekaj korakov do nje. Tam pred njo je na leseni klopi nepremično sedel v rumeni palerini 70 - letni Janez Velikanje. »Malo prej sem šel od doma, da sem lahko v miru hodil,« je povedal. Vse več nas je bilo. Slavko Rehberger je bil prvič na pohodu. Dokler si živ, ni nikoli prepozno. Vojko Smolej je pogledal na uro. »Okoli tričetrt ure smo hodili,« je povedal. Trem korajžnim fantom se je pridružila tudi Sarah. Prav gotovo je bil vsem pohodnikom za vzor 86 - letni Francelj Peternel. Res mu gre vsa čast, da ima v sebi pri teh letih še toliko mladostniške volje in energije! 

Enajst let, trikrat na leto, že potekajo pohodi do bolnice Košute, do bolnice, kjer se je partizanska zavest, da je ranjenemu človeku treba pomagati, izkazala kot največja vrednota boja za osvoboditev. Pokojni Marjan Gorza, ki si je zamislil pohode in ki je bil vse življenje športnik, je dobro vedel, da je treba ljudem dati motiv za gibanje. 

Iz starih zapiskov je povzetek delovanja bolnice prebral vestni gospodar bolnice Milan Tičar. Tradicionalnega govora predsednika Francija Ekarja tokrat ni bilo, ker je bil Franci opravičeno na drugih položajih. Povratek nazaj v dolino mimo grobišča, kjer se vsak lahko nehote zaveda svoje minljivosti in hkrati tega, da živimo v naši domovini v blaženem miru, je bil kljub deževnim kapljam, lep in svetal.

Spominjanje na zgodovinski vojni čas, ki je bil še kako prekleto težak za vse, nam zaradi zavesti, da je okupator načrtoval uničenje slovenskega naroda, ne bi smelo nikoli oditi v pozabo. Prav zato preddvorska organizacija za vrednote NOB s predsednikom Francijem Ekarjem stremi za tem, da moramo spomenike padlim in talcem obnavljati. Vodstvo naše občine je svetovljansko in pred kratkim je bil tako z občinskimi sredstvi obnovljen spomenik padlim borcem pri Kulturnem domu na Zgornji Beli.

Slavko Prezelj