Planinska sekcija DU Preddvor pod vodstvom vodnika Janeza Planinca je organizirala v torek, 7. maja pohod na Vremščico, najvišjo goro v prostranih Senožeških hribih. S tremi kombiji smo se odpeljali do Senožeč in se zunaj naselja, mimo pašnikov in potem skozi gozd pričeli vzpenjati proti 1027m visoki Vremščici. Pot velja za lahko in nezahtevno, saj gre samo za 467m vzpona iz Senožeč do vrha Vremščice. Hoje je uradno za 1 uro in 45 minut, naša skupina pa navadno hodi malo dlje od predvidenega časa, saj se po poti pogovarjamo in razgledujemo, pa tudi EMŠO nam vedno bolj nagaja. Na obzorju vselej iščemo kje v daljavi Storžič in Zaplato, saj že po dveh urah pogrešamo dom. Ker je med pohodniki precej žensk, veliko tudi klepetamo, in saj veste – če se ženske zagovorijo, se čas in korak zaustavita. Posebej lep razgled proti Gorenjski je na 914m visoki planini oziroma neporaščenem pobočju Slatne, kjer smo se razveselili prvega cvetja. Mislili smo, da gre za narcise, pa nam je Martinka, dobra poznavalka vseh vrst rožic, povedala, da domačini tukajšnjim narcisam pravijo urbanščice. Ime so dobile po cerkvici sv. Urbana, ki stoji malo pod vrhom Vremščice, v smeri proti Pivki. Ob cerkvici stojijo kamnite klopi in miza, kar smo mi takoj izkoristili za skupno malico. Kot pravkaršnja rojstnodnevnika sta nas bogato pogostila Marjana in naš vodnik Janez. Oddolžili smo se jima z zares ubrano zapetima zdravljicama in s kupom najlepših želja.

Cerkvica sv. Urbana na Vremščici, posvečena pastirjem, se prvič omenja že konec 17. stoletja in verjetno izvira iz obdobja prehoda iz romanike v gotiko. Ve pa se, da je bila sredi 18. stoletja porušena in na pobudo okoliških domačinov povsem obnovljena po letu 2000. Zelo lepo oblikovana cerkev iz oklesanega kamna, s hrastovimi okni in vrati, je sad večinoma prostovoljnega dela več obrtnikov, gasilcev in drugih posameznikov iz vasi pod Vremščico. Na kamniti cerkvici je posebej zanimiv zvonik na preslico in pročelje z več izklesanimi podobami. Našo pozornost je še posebej pritegnila reža v eni od podob, kamor je bilo potrebno vreči kakšen evro, če si hotel, da ti je znotraj cerkvice zapel zvonček. Ker imamo vsi vedno kup neizpolnjenih želja, pri evrih nismo šparali….

Na poti domov pa še, tako kot vedno, skok na kavo. Odpeljali smo se do imenitne gostilne na Uncu, kjer sta se spet izkazala Marjana in Janez.

Ivka Sodnik
Foto: Janez Planinc