V torek, 21. januarja 2020, je v Občinski knjižnici Prebold predaval Staš Žnidar, mag. zakonskih in družinskih študij ter psihoterapevt. Obiskovalci so z zanimanjem prisluhnili, kaj v otroštvu zasadi seme zasvojenosti in kako to preprečiti.

Dandanes je težava, da lahko marsikatera človeška strast postane odvisnost ali celo zasvojenost. Zasvojenost je kronična nevrobiološka bolezen, ki vsebuje oslabljen nadzor nad zlorabo substance, kompulzivno uporabo te, uporabo droge, ne glede na škodljive posledice ter hrepenenje. Četudi so v javnosti prepoznavne zasvojenosti z alkoholom in drugimi substancami, prihajajo v ospredje tudi vedenjske in nekemične oblike zasvojenosti. Nove raziskave so pokazale, da morajo biti za to, da postanemo zasvojeni, v grobem zadovoljeni trije pogoji: dojemljiv organizem, droga z zasvojitvenim potencialom in prisotnost stresa. Znanstveniki so pokazali, da imajo možgani zasvojenih manjše število dopaminskih receptorjev, ki človeku omogočajo občutek ugodja. V tem primeru posameznik potrebuje zunanjo stimulacijo, da dvigne nivo dopamina, človek pa občuti višji nivo sreče. Na drugi strani so ljudje, ki v času svojega odraščanja niso imeli dovolj ljubezni, nežnosti in uglašenega odnosa s starši ter so posledično razvili možgane z manjšim številom dopaminskih receptorjev. Ti imajo že v osnovi manjšo možnost doživljanja notranjega duševnega zadovoljstva in so ogroženi, da pogosteje posežejo po zunanjih stimulansih. Ta pogled meče novo luč na pomembnost zgodnjih izkušenj in še pomembnejše kakovosti odnosov med starši in otroki. Za zadovoljiv razvoj otrokovih možganov ni potreben le prisoten starš, ampak tudi to, da je sposoben čustvene uglašenosti s svojim otrokom.

Besedilo: Lea Felicijan
Fotografije: Ivan Lipičnik