V torek, 16. oktobra 2018, je v Občinski knjižnici Prebold o svojem potepanju s kolesom po Novi Zelandiji predaval domačin Joži Jerman. Kolesarjenje je trajalo skoraj tri mesece, od 11. decembra 2017 do 10. marca 2018, ko je »brez okvare na kolesu in telesu« prekolesaril 5151 kilometrov.

Začel je v Aucklandu in nadaljeval proti najbolj severni točki otoka, Cape Reighna. Nato je sledilo vračanje po skoraj isti poti nazaj do Aucklanda. Božič je preživel pri maorski družini, novo leto pa v mokrem kampu v šotoru. Sledila je tridnevna vožnja okoli 2518 metrov visokega ognjenika Mt. Egmont, ki pa je bil na žalost vseskozi v megli. Po 24 dneh je prišel do glavnega mesta Wellington. Na južni otok pelje trajekt in po besedah nekaterih drugih popotnikov ga je čakal lepši del potovanja. Izkazalo se je, da to drži. Na južnem otoku je lepša (drugačna) narava, lepše so plaže in bolj prostrano obzorje. Najprej je prišel do kraja Kaikoura, kjer so se s čolnom vozili mimo sinjih kitov. Bilo je veličastno. Ker je nekaj cest nevarnih za kolesarjenje, je naslednjih 430 km, od Kaikoure do Oamaruja, preživel na avtobusu. Počitek mu je prav prišel. Od tu naprej je imel 19 dni pravljičega potovanja. Prelepa narava, ob kateri človek pozabi, kje je. Iz enega ovinka v drugega narava preseneča. Svetovno znana destinacija Milford Sound je tako veličastna, da potrebuješ nekaj dni, da jo dojameš. Mesto Hokitika ga je pričakalo s slabim vremenom, ciklonom prve stopnje. Po 33 dneh je sklenil krog po južnem otoku. Čakala ga je še zadnja četrtina potovanja. Prihajali so dnevi, ki mu prinesli največ brezskrbnega uživanja. Kratke ture, dvodnevne nočitve v istih krajih. V kraju Rotorua si je ogledal maorsko vas in užival v nastopu tamkajšnjih plesalcev, z obveznim bojnim plesom haka.

»Vsakega potovanja je enkrat na žalost konec. Pogled na Sky Tower v Aucklandu je prinesel bolečino v srcu. Vedel sem, da je konec še enega potovanja. K sreči je bolečina trajala samo pet minut. Kmalu sem se namreč zavedel, da imam že nov načrt potovanja ... Doživel sem neverjetne stvari in občutil kanček svobodnega življenja. In ta občutek je tako noro fantastičen, da me je zvlekel v nove dogodivščine,« je povedal predavatelj.

Besedilo: Joži Jerman
Fotografije: Ivan Lipičnik, Darko Naraglav