Čeprav je od taborniškega zimovanja minilo že skoraj mesec dni, so mladi polzelski taborniki še vedno pod vtisom zabavno-poučnega konca tedna, ki so ga preživeli na Vranskem. Ob poletnem taboru je namreč ta dogodek eden izmed vrhuncev polzelskega taborniškega leta. Redna srečanja imajo ob petkih popoldne v Osnovni šoli Polzela in njeni okolici.

Program zanje pripravi vsak vodnik za svoj vod. »Otroci se s pomočjo igre, sodelovanja in gibanja v naravi zabavajo in se hkrati naučijo splošnih veščin, kot so medsebojna pomoč in reševanje izzivov, pa tudi bolj specifičnih taborniških in življenjskih spretnosti, na primer poznavanje narave, vozlov, prve pomoči, postavljanje šotora, kurjenje ognja, streljanje z lokom, orientacija,« je pojasnila vodnica Neža. »Ker taborniki nismo tipično izobraževalni program, ampak vse delamo skozi igro in dogodivščino, je otrokom najbolj všeč, ko odkrivajo nove stvari, kurijo ogenj, se družijo in imajo druge aktivnosti, ki bi jih redko počeli kjer koli drugje,« je dodala. Četa zelenega zlata Polzela sicer spada pod Rod Pusti grad Šoštanj, kar pomeni, da so del skupnega taborniškega društva. Tedenska taborniška srečanja in manjše akcije izvajajo na dveh lokacijah, torej na Polzeli in v Šoštanju, medtem ko na taborjenje in taborniška tekmovanja hodijo skupaj. V Četo zelenega zlata Polzela je trenutno včlanjenih približno 90 tabornikov, od najmlajših članov, ki obiskujejo prvi razred osnovne šole, do prekaljenih starejših tabornikov, ki mlajšim generacijam vedno priskočijo na pomoč z nasveti in izkušnjami.

Poučne in zabavne dejavnosti

»Vsako leto se potrudimo v zimskih mesecih organizirati zimovanje, ki je letos bilo v lovskem domu na Vranskem, kjer se nas je zbralo približno 40. Na vsakem zimovanju ne smejo manjkati poučne in zabavne dejavnosti,« še pravi Neža. Prvi večer so se igrali različne strateške nočne igre v gozdu, v soboto pa so najmlajši spoznavali različne živali in njihove stopinje ter se učili prvo pomoč, kjer so si med seboj oskrbovali namišljene rane. Popoldne so odšli v gozd, kjer so zakurili ogenj, na katerem so si skuhali čaj in spekli penice. Starejši so streljali z lokom, vadili morsejevo abecedo, postavljali šotor in se igrali posebno taborniško igro »scoutball«. »Ker smo bili v lovskem domu, nam je proti večeru lovec prišel predstavit, kaj lovci počnejo, zakaj so pomembni, različne skupine divjih živali. Dan smo sklenili s tradicionalnim taborniškim krstom vseh novih članov, ki so dobili svoja taborniška imena in rutice ter s tem postali člani našega rodu in čete,« dodaja sogovornica. V nedeljo so sledili še orientacija, podelitev priznanj za usvojene veščin in znanja ter kosilo, po katerem so se polni novih izkušenj odpravili domov.

Ob Kolpo tudi letos poleti

Seveda je vrhunec vsakega taborniškega leta poletni tabor, ko se odpravijo za deset dni odkrivat in taborit na različne lokacije po Sloveniji. V zadnjih letih so bili v Podbeli pri Nadiži, Bovcu in Radencih pri Kolpi, kamor se bodo odpravili tudi letos. Na taborjenju vsi spijo v šotorih, na blazinah v spalnih vrečah. »Tabor je res edinstveno doživetje, saj se tam združimo s šoštanjskim delom rodu, tako da nas je na tabornem prostoru tudi okoli 160. Za program se vsako leto zelo potrudimo, saj želimo pričarati nepozabno taborjenje, zato se veliko kopamo, izdelujemo splave, se vozimo s kanuji, plezamo, ustvarjamo, kuhamo, se igramo razne športne igre, se odpravimo na izlete in v bivak (preživimo noč zunaj tabora), večere pa preživljamo ob taborniškem ognju in petju pesmi ob spremljavi kitar.«

Več kot pol stoletja

Kot je pojasnil eden izmed dolgoletnih članov rodu Pusti grad Šoštanj, Polzelan Matija Špacapan, ima taborništvo na Polzeli dolgo tradicijo, saj zametki taborništva segajo več kot 50 let nazaj. »Moderna doba« se je začela pred več kot 30 leti, natančneje leta 1993, ko je takratna mentorica in poznejša dolgoletna starešina Manica Štorman ustanovila četo Polzela. Manica je častna članica rodu Pusti grad Šoštanj, skavtinja in tabornica, ki ji je prek taborništva s pedagoškim pristopom šolnikov starega kova uspelo skavtske vrednote predati številnim rodovom oziroma članom čete Zelenega zlata Polzela.«

Prostovoljna mladinska organizacija

Pri tabornikih program skozi leto poteka v majhnih skupinah, po taborniško imenovanih vodih, v katerih je med pet in osem članov, zato potrebujejo kar nekaj vodnikov, ki pripravljajo program in skrbijo za otroke. Kot je pojasnila tabornica Neža, lahko tabornik vodnik postane po dopolnjenem 16. letu, ko opravi poseben vodniški tečaj, na katerem se nauči pripravljati program za različne starostne skupine. Taborniki so prostovoljna mladinska organizacija, kar pomeni, da vse aktivnosti organizirajo prostovoljno. »Tako smo v resnici vodniki taborniki, ki smo se po koncu osnovne šole odločili nadaljevati našo taborniško zgodbo in predajati znanje, izkušnje ter taborništvo naslednjim generacijam, kot so ga nam predajali naši vodniki. Drugače pa smo vodniki večinoma pridni dijaki različnih srednjih šol in gimnazij ter študenti na fakultetah,« še dodaja Neža.

Špela Ožir