»V Belgijo sem prišla avgusta, kar je v primerjavi z drugimi klubi razmeroma hitro, vendar nam bo to omogočilo, da se bomo do prve tekme, ki je oktobra, z ekipo dobro spoznale, povezale in pripravile. Prvi vtisi so izjemno pozitivni. Z ekipo in trenerskim štabom se razumemo na odbojkarskem terenu in zunaj njega. Proste dneve maksimalno izkoristimo z raziskovanjem mest in belgijske tradicije,« je povedala 19-letnica, ki se je z odbojko srečala v prvem razredu, ko so jo starši povsem naključno pripeljali na trening. »Moram priznati, da sem se v tem športu takoj našla in se odločila, da bom treninge nadaljevala. Sicer so z odbojko povezani tudi moja sorodnica Anja Zdovc, Klemen Čebulj in še nekateri igralci, ki so name naredili močan vtis.« Na roko ji gre zagotovo tudi njena višina. Simpatična Polzelanka je visoka 190 centimetrov in kot pravi, se kakšnega dodatnega centimetra, ki v odbojki prinaša veliko prednosti, ne bi branila.
Življenje podredila odbojki
Njena odbojkarska pot se je začela v Šempetru v Savinjski dolini in nadaljevala v Zrečah. Pol leta se je vozila tudi v Trst, nato je na začetku prvega letnika odšla v Odbojkarski klub Formis Maribor, kjer je ostala vse dotlej, dokler ni podpisala pogodbe z Legionovio iz kraja Legionowo na Poljskem. Za daljše obdobje je v tujino prvič odpotovala zgolj pri 16 letih. »Ko se ti ponudi priložnost, za katero garaš in treniraš vrsto let, je nikakor ne moreš zavrniti. Priznam, da odločitev resnično ni bila lahka, saj sem v Sloveniji pustila družino, prijatelje in šolo, ki jo opravljam na daljavo, je bila pa definitivno pravilna in potrebna za moj odbojkarski razvoj. Ne vem, kako so se ob mojem odhodu in odločitvi počutili moji starši, vendar sem jim izjemno hvaležna, da so me pri tem podprli in mi omogočili, da sledim svojim sanjam,« je pojasnila Žana, katere življenje je v tujini podrejeno izključno odbojki. Treningi, regeneracija, dobra prehrana in fizična pripravljenost so zanjo na prvem mestu.
V tujino pravi čas
Ker je kot najstnica od doma odšla že v prvem letniku srednje šole in je čez teden ostajala v Mariboru ter domov prihajala samo za konce tedna, je bila samostojnega življenja navajena že pred odhodom v tujino. »Seveda nastopijo trenutki, ko pogrešaš dom, domače in prijatelje, a s tako razvito tehnologijo, ki je na voljo meni in drugim, to ne predstavlja več velike težave. Prizadevam si, da imam tudi v tujini prijateljice in ljudi, ki mi stojijo ob strani. Sezona se navadno začne avgusta, konča konec aprila. V času lahko svojce in domovino obiščem samo enkrat, in sicer decembra za praznike.« Treningi in tekmovanja v tujini njeni športni karieri prinašajo vrsto prednosti. Deležna je poglobljenega strokovnega dela in individualnega pristopa. »Seveda je tu še veliko drugih plusov. Spoznaš veliko novih ljudi, življenje na tujem, najpomembnejše pa je to, da bolje spoznaš samega sebe in ugotoviš, s kakšnimi ovirami si se pripravljen in sposoben spopasti. Menim, da sem se za odhod v tujino odločila pravi čas, saj sem, odkar sem v tujini, pri sebi zaznala ogromen napredek, tako na odbojkarski kot osebni ravni.«
Nekoč na olimpijske igre
Čeprav se je profesionalno posvetila odbojki, šole ni zapostavila. »Šolo sem imela vedno za enakovredno športu. Srednja zdravstvena in kozmetična šola v Mariboru je tista, ki se ji lahko ob tej priložnosti zahvalim za vso pomoč, prilagoditve in podporo, ki mi jo nudijo ta štiri leta. Izobraževanje bom z veseljem nadaljevala, saj je moja skrita želja postati fizioterapevtka. Izobraževanje in šport zahtevata ogromno truda in discipline, a sem prepričana, da mi bo uspelo. Če ne bo šlo drugače, se bom študiju posvetila po končani karieri.« Njeni cilji so jasni. Še naprej želi napredovati in izpopolnjevati svoje odbojkarsko znanje, uživati v igranju odbojke in igrati za najboljše klube na svetu. Njena največja želja in verjetno želja vsakega odbojkarja pa so olimpijske igre.
Špela Ožir
Foto: OZS, Aleš Oblak
