Na predvečer slovenskega kulturnega praznika je bila v Kulturnem domu na Polzeli osrednja proslava Občine Polzela. Kulturni program, ki ga je pripravila Lidija Praprotnik, tudi avtorica scene, je navdušil navzoče.

Slavnostni govornik Jože Kužnik, župan Občine Polzela, je izrazil veliko hvaležnost vsem, ki ustvarjajo kulturni utrip občine. Dejal je: »Znamo ohranjati spoštovanje do naše kulturne identitete, spodbujamo raznolikost ter gradimo mostove med generacijami. Vsak prispevek, pa naj bo še tako majhen, ima pomembno vlogo. Zahvaljujem se vsem, ki dodajate plast za plastjo v kopico kulture, ki krepi moč in ugled naše občine. Hvala za vašo predanost, sodelovanje in ljubezen do kulture. Pomembni in nepogrešljivi ste vsi, od društev do javnih zavodov. Še posebej sem hvaležen članom kulturnih in seveda tudi drugih društev v naši občini za vse delo, ki ga vlagate v skupno dobrobit. Včasih vas žene trma, včasih kaj drugega. Kar koli vas žene, vas odločno žene naprej. Ne obstanete, ne ohromite, ne otrpnete v coni udobja. Ni vedno lahko, je pa vredno. Hvaležni za kulturno doto, ki ste jo prejeli od svojih prednikov, jo negujete za vse, ki prihajajo za vami. Tudi njim ni bilo vedno lahko, je pa bilo vredno. In kar je še posebej pomembno: znate povezati različne generacije. Prenašate znanje, prenašate običaje, prenašate dediščino in prepričanje, da kultura mora biti.  Delujete po načelu "eden drug´mu ogenj dajmo". Zato se tudi sam uvrščam med tiste, ki so prepričani, da bo kultura vselej preživela. Ne bo vedno lahko, bo pa vredno.

Naša kultura je naše bogastvo, je naša moč in naš ugled. Je naše ogledalo. Le skupaj smo lahko graditelji kulturne dediščine, ki nas oblikuje, odlikuje in povezuje skozi čas. Društva, kot so naša, iz nič naredijo vse. Ne štejejo in delijo denarja, ker ga skoraj ni. A so kljub temu zelo bogata. Lahko se bahajo z neomejeno srčnostjo, ki se razpenja med člani društev in seže do vseh, ki tej srčnosti pustijo odprta vrata. Člani društev ničesar ne pričakujete za opravljeno delo, za ure vaj, za nastope ... Pomembno vam je, kaj daste, in ne, kaj dobite. Vse je tako samoumevno in preprosto.  Jasno vam je, da »vsega, kar šteje, ne moremo šteti, in ne šteje vse, kar lahko štejemo« (Albert Einstein). Pogosto se sprašujem, kje je meja, prek katere omenjeno ne deluje več.

Ob tej slovesni priložnosti, ko združujemo misli v čast slovenskega kulturnega praznika, izražam ponos do vseh, ki tako ali drugače negujete in ustvarjate kulturo v najrazličnejših odtenkih. Veže nas bogata zapuščina. Poleg preteklosti in sedanjosti pa se oziramo tudi v prihodnost. Mlade generacije, ki so most med preteklostjo in prihodnostjo, spodbujamo k oblikovanju novih poglavij naše kulturne zgodbe. Šola, knjižnica in druge ustanove so plodna tla za rast umetniškega izraza med mladimi. Mladi so gonilo sprememb, zato jim dajemo priložnost. Njihovo navdušenje lahko oblikuje nova obzorja naše kulture.«

Po himni je sledil dramski prizor, ki sta ga odigrala Andrejka Lesjak in Igor Pungartnik, člana dramske sekcije KUD Polzela. Pod režijo se je podpisal Matjaž Jeršič, ki je poskrbel tudi za zvok na proslavi. Leto 2023 je bilo Tavčarjevo leto, v katerem smo zaznamovali sto let njegove smrti, zato je bil dramski prizor iz filma Cvetje v jeseni, ki je bil posnet leta 1973. In zato so tudi člani likovne sekcije KUD Polzela ustvarili likovna dela s tematiko Ivana Tavčarja ter jih razstavili v preddverju Kulturnega doma.

Žlahtnost sta proslavi dodali odlični glasbenici, violinistka Sara Jezernik Špec in harfistka Naja Mohorič. Kvintet Lastovka je med nas ponesel slovensko pesem in nas popeljal do trenutka sovesnosti, ko naj bi bil podeljen Prešernov cekin. Prejemnika žal ni bilo z nami, ker je bil službeno v Rimu, a smo mu vseeno namenili pozornost.

Prešernov cekin za izjemen prispevek k ugledu Občine Polzela na kulturnem področju, zlasti glasbenem šolstvu, mu bo izročen 22. junija na proslavi ob dnevu državnosti v Andražu nad Polzelo. V obrazložitvi med drugim piše: »Mag. Ivan Florjanc je s svojim delovanjem na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani poskrbel za celovito prenovo in postavitev učnih načrtov. Izjemno dejaven je bil tudi na področju javnega glasbenega izobraževanja v telesih Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, prav tako je v mandatu svojega prodekanovanja na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani vodil prenos vseh študijskih programov. Poleg skladateljevanja je predaval na simpozijih, objavljal monografije in znanstvene članke, prav tako je bil mentor študentom doma in v tujini. Ob pedagoškem delu so pomembni tudi njegov skladateljski opus, raziskovalno delo in delo v številnih strokovnih žirijah in komisijah, od akademije do Evrope. Poudariti je treba tudi njegovo vlogo v nacionalnih strokovnih telesih za glasbeno šolstvo. Sam zase pravi, da je kozmopolitski rodoljub, ki že od leta 1965 potuje po svetu in si na svoj način trudi zapolniti praznino naroda, ki je nastala zaradi zanemarjene tradicije. Je eden izmed redkih poklicnih glasbenikov, ki se zavzema za ohranjanje slovenskega ljudskega elementa, ki vse bolj izginja. S to skrbjo ustvarja bogato in dragoceno dediščino, ki z njegovim podpisom ponese tudi ime Občine Polzela širom po Sloveniji in onkraj njenih meja, saj povsod ponosno pove, da je Polzelan in da se mora za svoje slovenstvo zahvaliti predvsem Polzeli.«

Življenje je zelo nepredvidljivo. Pogosto pride nepričakovano ali pa se pričakovano izmuzne, oddalji, razblini, izgubi ... V vabilu na proslavo smo najavljali slovensko filmsko in gledališko igralko Mileno Zupančič. Nujen nepričakovan operativni poseg je preprečil naše druženje z njo. Prišla pa je Lučka Počkaj, prav tako slovenska gledališka in filmska igralka, ki je z nami delila svoje razmišljanje o slovenskem jeziku, slovenski kulturi, odgrnila je tudi delček tančice svojega življenja. Rodila se je v Trstu, kjer je tudi odraščala. V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu je odigrala nekaj vlog že med študijem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Do leta 2003 je bila tam zaposlena, nato se je zaposlila v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju, kjer je s svojo neposrednostjo in sredozemskim temperamentom dopolnila ter obogatila repertoar celjskega gledališča. Po mnenju kritike se vpisuje med pomembnejša imena slovenske odrske umetnosti. Vloge zna odigrati natančno, subtilno, silovito in občuteno. S sugestivno interpretacijo zna menjavati občutenja tesnobe, groze, ranljivosti, upanja in nemoči.

Izjemno presenečenje večera sta bila Dušan in Samo Pungartnik, ki sta gostji in vsem nam odlično zapela in zaigrala Kreslinovo O, Vrba. Jolanda Železnik, ki sem program povezovala, sem proslavo sklenila s Prešernovimi verzi:

"Nazadnje še, prijatlji,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbratli,
ker dobro v srcu mislimo;
dókaj dni
naj živí
vsak, kar nas dobrih je ljudi!"

Srečno slovenski kulturi in vsem nam.

Jolanda Železnik

Fotografije: Tone Tavčer