Prvi četrtek tega leta smo člani Univerze za starejše v RIC-u Novo mesto težko čakali, saj nas je vabilo potopisno predavanje o Maroku. Zakonca Marija in Andrej Zupanc že leta delita z nami svoja doživetja na potovanjih. Leta 2018 sta v mesecu aprilu spoznavala to deželo od Marakeša do Marakeša, vmes pa osemdnevno doživetje njenega utripa in kontrastov po malo pomečkanem krogu. V odlično pripravljeni predstavitvi smo Maroko doživeli v besedi in sliki, oboje pa sta popestrili še maroška tradicionalna in moderna glasba. Kar 79 poslušalcev nas je v uri in pol dobilo dobro vabo za potovanja. 

Maroko je dežela, kjer pravljice iz tisoč in ene noči zaživijo: kraljevska mesta, odmaknjene kasbe, mošeje, grobnice preteklih dinastij, arheološki ostanki nekdanjih zavojevalcev Rimljanov. V Maroku se prepletata tradicionalizem in modernost, značilne arabske medine in moderno zasnovana nova mesta izven obzidij, zrastla v času, ko so deželo obvladovali Francozi. Kljub zameram iz kolonialnih časov so Francozi po osamosvojitvi v deželi pustili vse od tehnologije in strojev, mnogi pa so še naprej strokovno znanje prenašali domačinom. Maročani pa na drugi strani niso rušili, kar so zgradili Francozi, pač pa zgrajeno vzdržujejo in obnavljajo. Celo francoščino so poleg arabščine in berberščine sprejeli za uradni jezik. 

Svetovljanska Casablanca je neverjeten vzpon doživela pod Francozi, ponaša pa se z mošejo Hasana II., tretjo največjo v svetu, kjer vstop in oglede dovoljujejo tudi nemuslimanom. V Rabatu, maroški prestolnici, je kaj videti, v medini ostanke nikoli dokončane mošeje, ki naj bi bila največja na svetu ter mavzolej vladarjev iz sedaj vladajoče dinastije. V novem delu pa kraljevsko univerzo ter državne upravne stavbe z veličastno kraljevo palačo prepletajo široki bulvarji in vzorno vzdrževani parki. V kraljevskemu Meknesu so občudovanja vredna največja in v svetu najlepša mestna vrata, v bližnjem Volubilisu pa arheološki ostanki pričajo o prisotnosti Rimljanov v teh krajih in minevanju nekdaj mogočnih imperijev.

V Fesu navdušuje medina z labirintom 12.000 uličic po ogromni tržnici, ki še vedno utripa kot v srednjem veku, za prodajalnami se skrivajo delavnice, nad obojimi pa skromna stanovanja, po njej pa je mogoče le peš. Pravijo, da je to največje mestno območje na svetu brez avtomobilov, edino prevozno sredstvo pa so osli, konjički in kakšen motocikel. Še vedno delujejo obrti, ki so del svetovne kulturne dediščine: usnjarstvo, keramičarstvo, tkalstvo, izdelava dekoriranih pladnjev, šatulj in čajnikov in izdelava mozaikov v tradicionalnih arabskih poslikavah in vzorcih. 

Tudi južni predeli Maroka so zanimivi, raznoliki in sočasno povsem drugačni od obmorskih. Nekaj lepšega je doživetje puščavskih sipin in spreminjanje barv v žarkih zahajajočega sonca. Navdušujeta pa tudi znamenita soteska rečice Todre in dolina tisočerih kasb, ki že dolgo slavi po gojenju vrtnic ter izdelavi krem in rožne vode. Ena najbolj obiskani ali pa tudi »razvpitih« znamenitosti je naselbina – ksar Ait Banhaddou, ki je svojo podobo posodila številnim filmom s puščavsko tematiko. 

Z gorovja Atlas teko številne reke, ki napajajo številne oaze, še preden se izgubijo v pesku,  kjer poleg poljščin in sadja prevladujejo dateljeve palme, na milijone jih je. Te odmaknjene južne pokrajine so z osrednjim delom države s cesto preko prelaza na višini 2260 m povezali šele Francozi. V Marakešu tudi ne more biti dolgčas, saj ponuja številne spomenike preteklosti, mošejo Kotubio, grobnico dinastije Saaditov, gotovo pa najbolj navdušuje osrednji trg Džema el Fna s številnim prodajalci vsakovrstne krame, krotilci kač, uličnimi umetniki, zdravilci, prerokovalci, akrobati in na daleč prepoznavnimi vodonosci s slikovitimi pokrivali, vse naokoli pa suki – trgovske ulice. Vse imajo.

Brez veliko truda, potnih listov in skrbi smo spoznali še eno deželo in v uri in pol videli veliko zanimivega. Tako dobro pripravljena predstavitev je veliko darilo za nas, ki so nam potovanja ostala le še želje. Lepo je biti sošolec tako prijaznih potnikov, ki pri tem še enkrat potujeta za nas. Želimo jima veliko novih poti in moči, da bosta vse zmogla. Utrinke s poti pa pripravila tudi za nas tako, kot to znata. Se že veselimo!

Zapisala Lizika Vardijan, dopolnila in s slikami opremila Andrej in Marija Zupanc, vsi člani Univerze za starejše pri RIC-u Novo mesto.