Če sem si še do pred kratkim v kriznih in stresa polnih trenutkih potihem občasno zamomljala Necino zimzeleno »Vsi ljudje hitijo«, danes v času vsesplošne karantene prepevam druge, morda ne toliko melanholične note in se sprašujem… Mar je bil res potreben ta strašljivi virus, da smo se nekoliko ustavili in si morda dovolili zadihati v tišini, opazovati drevje in slišati prebujajočo se naravo, ki počasi, a neumorno prebiva in sklada svoje harmonije dalje? Še več, morda smo si nekateri izmed nas celo dopustili drobne, čeprav silovite in več kot potrebne stopinje, da se upočasnimo tudi sami, in svoj čas zapolnimo z zanimivimi zrni, ki nas zares primamljajo in se želijo v nas vsaditi že lep čas, pa smo do sedaj vztrajno le tavali v megli, iskajoč izgovore, da bi jih res spustili v svojo notranjost… Biti sama s sabo in s seboj, to je zame v teh trenutkih največja sreča!

Čas karantene je vsekakor čas za nove priložnosti in čas za možnosti, za spremembe, za nove jaze, za razmislek, čemu sem v življenju najbolj naklonjena, v kakšnih drobnih rečeh najdem kanček ali pa kar morje sreče – četudi je samo v miru spita kavica brez priganjanja urinih kazalcev, zajtrk, ki ga ljubček prinese v posteljo, čvek z družino in prijateljicami, ki jih že neznansko pogrešam, preko sila možnih oblik družbenih omrežij, in obdobje novega povezovanja, preizkušanje novega kuharskega recepta ali pa kar kreiranje lastnega, čisto po navdihu, sprehod po skritih in iskanje osamljenih kotičkov Novega mesta z Njim, čas za lenarjenje, o tudi tega je mnogokrat primanjkovalo!, pa fino muziko in morje neprebranih vrstic na domači knjižni polici, in vse filmske klasike, ki jih še nisem uspela pogledat,… obožujem ta čas, ko ni prav nobenega strahu pred tišino.

Zdaj se zdi čas idealen in ravno pravšnji, da si končno odgovorim na mnoga vprašanja o sebi, odnosih, ki jih gojim… karanteno sedaj, kljub trenutkom negotovosti in strahu, ki ju prinaša, jemljem kot obliko darila ampak hkrati tudi opomnik, da smo v današnjem kapitalizmu Mati Naravo prignali do točke, ko se sama morda več ne zmore boriti zase, zato ji pomagajmo in se skupaj z njo borimo za njen obstoj, za nas in za naslednje generacije!

Napisala: Špela Juršič