SENTIMENTALNA VREDNOST / Affeksjonsverdi

Joachim Trier / Norveška, Danska, Nemčija, Velika Britanija, Francija / 2025 / 135 min / norveščina, angleščina; slovenski podnapisi / distribucija: Karantanija cinemas

Film Joachima Trierja (Oslo, 31. avgusta, Najbolj grozen človek na svetu) je intimna in ganljiva zgodba o družini, spominih in povezovalni moči umetnosti. Velika nagrada žirije v Cannesu.

Nora je uveljavljena gledališka igralka, njena mlajša sestra Agnes pa je izbrala družinsko življenje s sinom. Sestri, ki ju je po odhodu očeta, slavnega filmskega režiserja Gustava Borga, vzgajala mati, sta si kljub različnosti zelo blizu. Ko skuša Gustav Noro angažirati za svoj novi celovečerec, za katerega upa, da se bo z njim vrnil na filmsko prizorišče, se stare rane znova odprejo …

»Idejo za zgodbo sem dobil, ko je moja mama dala na prodaj hišo mojih starih staršev. Takrat sem spoznal, da se je v tisti hiši zgodilo vse 20. stoletje. Moj dedek je bil član odporniškega gibanja. Mučili so ga in komaj je preživel, potem pa je postal filmar in šel leta 1960 celo v Cannes. Mislim, da je bilo snemanje filmov zanj način, kako se spopasti s travmo. Z Eskilom Vogtom [soscenaristom] sva zato začela razmišljati o širših stvareh, na primer o tem, kako je vojna vplivala na mojo družino. Ali so res potrebne tri generacije, da se znebimo travme? /…/ Zgodbo navdaja občutek podedovane žalosti, pri čemer smo hišo uporabili kot izhodišče za raziskovanje časa, odpuščanja in čustvene dediščine. Zanimajo me čustva in izkušnje, ki se prenašajo iz roda v rod. /…/ Gustav se začne spraševati, kaj je nehote in nevede prenesel na svoje otroke. To je pomembna tema našega filma. Želeli smo, da bi družinski dom služil kot okvir, znotraj katerega bi gledalci lahko o tem razmišljali. /…/ Pri filmu me zanima intimnost, približevanje človeškemu obrazu, iskreno opazovanje človeške izkušnje. /…/ Ne morem snemati filmov o antagonistih, čeprav jih je svet trenutno poln. Ne zanima me prikazovanje ‘drugih’ kot sovražnikov. Razumeti skušam kompleksnost razlogov, zaradi katerih ljudje drug drugega prizadenemo in razočaramo. Zanima me nežnost. /…/ Z Eskilom imava punkovsko ozadje; bila sva del kontrakulture in nisva hotela snemati sentimentalnih filmov. Toda sčasoma sva spoznala, da sva se postarala in da je svet krut, zato je morda treba biti ranljiv in prikazovati ranljive like. Tako sva nekako prišla do zaključka, da je nežnost novi punk. To je moj novi moto. Trenutno najbolj potrebujem vero, da smo sposobni drug drugega videti; da je mogoče doseči spravo in da polarizacija, jeza in mačizem niso edina pot naprej.«
– Joachim Trier

»Film je neobičajno bogat s čustvenimi nagradami in kontemplativen v svojih razmišljanjih o tem, kako kraji, v katerih živimo, postanejo trajno zbirališče naših spominov in ostanejo tam tudi po tistem, ko jih zapustimo.«
– David Rooney, The Hollywood Reporte