TRIGLAV (4. - 5. avgust 2025)

4. avgusta smo se odpravili na dvodnevni pohod na Triglav. Dan se je začel zgodaj, že pred četrto uro, ko smo se z avtobusom odpravili do izhodišča v Krmi. Oprtali smo si kar težke nahrbtnike, saj hoja po visokogorju zahteva nekaj dodatne opreme.

Pot v Krmi je vodila skozi porasla pobočja, kjer smo prisluhnili žvižgom svizcev. Kmalu so se kosmate živalce tudi pokazale in tekale v naši bližini. Dosegli smo pastirsko kočo in izkoristili čas za kratek počitek. Vsi naši počitki so bili skrbno načrtovani – ena ura hoje, 5 minut počitka. Vzpenjaje se smo imeli med potjo možnost osvežitve s hladno studenčnico. Počasi se je porasel svet spreminjal v kamnitega.

Pred nami so se odpirali pogledi na vrhove. V daljavi se je zalesketal vrh Triglavskega doma na Kredarici. Kljub utrujenosti smo navdušeno opazovali mladega kozoroga, ki se ni dal motiti in je ravnodušno poziral mimoidočim pohodnikom.

Prispeli smo na Kredarico, kjer smo si privoščili okrepčila in daljši postanek.

Sledil je še finalni del – vzpon na Triglav.

Prej solidno vreme se je malenkost pokvarilo, dosegla nas je oblačnost. Ne glede na to smo dobro napredovali in dosegli vrh. Vzdušje je bilo res prijetno, vsi pa smo bili enotni, da so se naša pričakovanja in želje izpolnila.

Skupaj smo premagali dobrih 2.000 višinskih metrov in vseh 17 pohodnikov nas je uspešno osvojilo Triglav.

Po običaju je sledil planinski krst. Med nami je bilo pet novo-pristopnikov. Preden smo zapustili vrh, je zazvenela še »Rastejo v strmi gori bele planike tri«.

Vzpon in sestop sta potekala brez težav, smo pa za to porabili kar nekaj časa, saj so v tem obdobju v lepem vremenu gore polne pohodnikov in je potrebna dodatna previdnost pri srečevanju na poti. Na Kredarici smo obiskali kapelo Marije Snežne in se udeležili svete maše, ki so jo darovali trije duhovniki.

Po obredu smo se spustili do Staničeve koče, kamor smo prispeli v poznih večernih urah.

Zjutraj je zgodnje vstajalce pričakal prelep sončni vzhod ter ožarjen Triglav.

Po zajtrku smo sestopili v dolino Kot. Pot je večinoma vodila navzdol, teren pa smo ocenili kot zelo zahteven. Strma, kamnita, porasla in mokra tla ter kamenje so zahtevali posebno pazljivost pri hoji. V dolino smo prišli nepoškodovani in dobre volje.

V dveh dneh smo nabrali ogromno vtisov, sklenili nova prijateljstva in bili enotni, da nas bo pot kaj kmalu spet vodila v gore.

Zahvala gre glavnemu vodniku Tinetu Tajniku za odlično organizacijo in vodenje.

Pomoč pri vodenju sva nudila še Jože in Anka. Šoferka Marjetka pa nas je varno pripeljala na izhodišče in nazaj.

Fotografije prispevala Anka Tretjak.