Čeprav je bilo še kar nekaj interesentov, ki so želeli na ta pohod, pa zaradi zakasnelih prijav teh nismo mogli sprejeti. Vsaj tri dni pred pohodom je namreč potrebno rezervirati vozilo s primernim številom sedežev, zato kasnejših prijav žal ne moremo upoštevati.

Lep sončen dan, ko so vremenoslovci napovedovali tudi zadnji vročinski val,  je bil na nadmorski višini nad 1500 m kar primeren za hojo. Pešačenje smo pričeli pri planinskem domu Waldheim Hutte (1614 m). Pot nas je najprej vodila ob položnem smučišču, nato pa po strmih planjavah do planinske koče Zirbitzkogel Hutte.

Zadnji del poti je sicer nekoliko bolj strm, vendar ob normalnih vremenskih razmerah ne predstavlja posebne težave za kondicijsko dovolj pripravljene pohodnike. Pri koči smo se odpočili, nato pa je do vrha vsega 5 minut hoje, kjer so čudoviti razgledi po sosednjih pogorjih in dolinah.

Zanimivo je, da je pogorje Zirbitzkogla pokrito z nepreglednimi travničnimi planjavami, na katerih lahko vidimo ogromno brusnic. Seveda se tudi naša skupina ni mogla upreti skušnjavi, da si pohodniki ne bi nabrali nekaj sadežev te zdravilne rasline. Spodnji del pogorja, kjer se prične gozdna meja, lahko vidimo v glavnem drevesa Cemprima. Po teh iglavcih je namreč ta gora razpoznavna.

Naslednji, zadnji pohod rekreativcev je predviden v torek, 6. oktobra. Takrat nas bo pot peljala na Pohorje, kjer se bomo podali od Osankarice do Klopnega vrha in nato krožno vrnili preko Šumika in Črnega jezera do izhodišča na Osankarici. Ob koncu pohoda bomo imeli tudi krajše druženje v gostišču Repolusk v Doliču, kjer bodo vsi pohodniki prejeli tudi predlog programa pohodov za naslednje leto.