Pohodniki smo se že v zgodnjih jutranjih urah podali na pot, saj nas je čakala kar dolga vožnja z minibusom po avstrijskih avtomobilskih cestah vse tja do Trbiža v Italiji.

Potovalo nas je skupaj 20 planincev, največ iz našega matičnega društva, pridružili pa so se nam tudi planinci iz planinskih društev Mežiške doline, tako da je bila naša ekipa kar hetorogena, sestavljena iz planincev celotne  slovense Koroške.

Izhodišče našega pohoda je bil zatrep Belopeških jezer v Italiji. Najprej smo se po razmeroma lahki poti povzpeli na melišče pod Veliko Ponco, od tam pa po prečkanju gruščevnastega terena vstopili v zahtevno ferato. Naši vodniki (Danilo Kete, Zaveršnik Jože-Joc in Hribar Jože) so nas opozorili na nevarnosti, ki prežijo pohodnikom na tem delu pogorja. Skaloviti del poti je namreč precej krušljiv, zato plezalce v ferati pogosto ogrožajo naleti padajočega kamenja. No, naša skupina je srečno in varno preplezala celotno ferato, tako da smo do dvanajste ure že osvojili vrh Velike Ponce (2274 m).

Po krajšem počitku in okrepčilu še skupinski posnetek pohodnikov, potem pa preko grebena na Srednjo Ponco (2228 m). Nič kaj prijazen ni ta greben, saj se na obeh straneh ob ozkem prehodu spuščajo globoki prepadi, zato je prečkanje tega grebena primerno le za najbolj izurjene planince.

V dolino smo se vrnili na nasprotni, slovenski strani pogorja v dolino Tamar, kjer smo obiskali še planinski dom in po slabi uri hoje v večernih urah prispeli v Planico, kjer nas je čakal naš minibus.

Vsem pohodnikom je ta planinska tura ostala v lepem, nepozabnem spominu, še posebej zaradi čudovitih razgledov z vrha obeh Ponc. Od tam smo v sončnem vremenu lahko občudovali sosednje vrhove: Mangart, Jalovec, Triglavsko pogorje, na italijanski strani pa Viš in Montaž.

Pogled smo usmerjali tudi na avstrijska pogorja, kjer se nam je kakor na dlani ponujal najvišji vrh Avstrije Grossglockner (3678 m).