Odpadnih prenosnih baterij in akumulatorjev ne smemo prepuščati izvajalcu javne službe med mešanimi komunalnimi odpadki, ampak jih moramo hraniti ločeno od drugih odpadkov in:

• prepuščati      distributerju (v trgovinah),
• prepuščati      izvajalcu javne službe v zbirnih centrih ločeno zbranih frakcij komunalnih      odpadkov ali v premičnih zbiralnicah ločeno zbranih nevarnih frakcij      komunalnih odpadkov, ali
• oddajati      zbiralcu odpadnih prenosnih baterij in akumulatorjev neposredno ali v      zbiralnicah odpadnih prenosnih baterij in akumulatorjev, če jih zbiralec      vzpostavi.

Proizvajalci avtomobilskih baterij in akumulatorjev pa morajo zagotoviti brezplačno prevzemanje odpadnih avtomobilskih baterij in akumulatorjev od končnih uporabnikov, ne glede na njihov izvor, prevzem pa ne sme biti pogojen z nakupom nove avtomobilske baterije ali akumulatorja.

Pri ravnanju z odpadnimi baterijami in akumulatorji se pojavlja več okoljskih vprašanj, ki se v glavnem nanašajo na kovine, vsebovane v teh baterijah. Najbolj problematične so živo srebro, svinec in kadmij. Svinčevi akumulatorji, nikelj-kadmijeve baterije in baterije, ki vsebujejo živo srebro, so z Odločbo Komisije 2000/532/ES razvrščeni med nevarne odpadke. Druge kovine kot so cink, baker, mangan, litij in nikelj, ki se pogosto uporabljajo v baterijah, lahko prav tako predstavljajo potencialno nevarnost za okolje.

Pri sežigu odpadnih baterij, te kovine prispevajo k emisijam v zrak in onesnažujejo ostanke sežiganja. Če baterije končajo na odlagališčih, se lahko kovine pojavijo v izcednih vodah iz odlagališč, s tem pa lahko pride do sproščanja nevarnih snovi v tla in podzemne vode. Zato ta dva postopka odstranjevanja nista primerna za odpadne baterije in akumulatorje.

Poleg tega se glede upravljanja z viri, baterije obravnavajo kot vir sekundarnih surovin, zato je pomembno, da se vse zbrane odpadne baterije in akumulatorje reciklira. Na ta način se ponovno pridobijo kovine, vključno z dragocenimi kovinami, kot so nikelj, kobalt in srebro.