Ob letošnji priložnosti smo v goste povabili dva predavatelja, ki Slovenijo v svetu zastopata v znanstveno-raziskovalni in kulturno-umetniški sferi. Naš prvi gost je bil prof. dr. Tomaž Zwitter  s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, kjer poučuje uvodne astronomske predmete in opazovalno ter zvezdno astrofiziko. Njegovo znanstveno-raziskovalno področje zajema študijo medzvezdnega medija, enojnih in dvojnih zvezd, študijo Galaksije, njene sestave in evolucije. Je tudi vodja nacionalnega raziskovalnega programa Astrofizika in fizika atmosfere ter raziskovalnega projekta Dinamični zvezdni in medzvezdni medij v spektroskopskih pregledih neba. Je aktiven v popularizaciji znanosti , redno nastopa v medijih, med drugim mesečno pripravlja radijsko oddajo o astronomskih raziskavah v okviru Frekvence X na Valu 202. V mednarodnem okviru je znanstveni direktor kolaboracije RAVE in jedrni član zemeljskih spektroskopskih pregledov neba Galah ter Gaia-ESO. Od leta 2000 aktivno sodeluje v misiji Gaia Evropske vesoljske agencije pri analizi podatkov njenega spektroskopa za meritve radialnih hitrosti zvezd.

Tematika njegovega predavanja so bile črne luknje, na podlagi prve slike tega vesoljskega telesa v zgodovini, ki je bila objavljena v javnosti pred nekaj meseci. Razložil nam je, da so črne luknje nebesna telesa z nepredstavljivo gostoto in tako veliko maso, da niti svetloba ne more uiti njihovi gravitacijski privlačnosti. Njihova gravitacija ukrivlja prostor in čas okrog sebe in kar pade vanje, je za večno izgubljeno. Svetlobi, ki potuje od oddaljenih zvezd ali žarečega plina okrog črne luknje proti Zemlji, se v njeni bližini spremeni smer tako, kot če bi šla skozi lečo. Prav s pomočjo te ukrivljene svetlobe je uspelo znanstvenikom črno luknjo tudi slikati. Za ta podvig je bilo potrebno uporabiti več teleskopov razpršenih po vsem svetu. Med svetovnimi strokovnjaki, ki se ukvarjajo s področjem črnih lukenj in splošno teorijo relativnosti, ki ta telesa raziskuje, so vključene tudi slovenske znanstvenice in znanstveniki.

Za glasbenim premorom se nam je predstavil še drugi gost, gospod Miha Turšič. Skupaj z Dunjo Zupančič in Draganom Živadinovim je bil leta 2006 soustanovitelj spominskega središča Hermana Potočnika Noordunga v Vitanju, posvečenega temu slovenskemu vesoljskemu pionirju. Kasneje, leta 2010, pa še Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) prav tako v Vitanju. Osrednji projekt, ki ga izvaja skupaj z Dunjo Zupančič in Draganom Živadinovim, je gledališka predstava: 50-letni projektil Noordung: 1995-2045 s ponovitvami prvotne predstave in performansi. Ukvarja se z raziskovanjem umetniške produkcije v vesolju. Svoje delo nadaljuje na inštitutu Waag v Amsterdamu, katerega cilj je vključevanje angažiranih državljanov v razvoj družbe in tehnologij. Trenutno je tudi strokovni sodelavec v komiteju za kulturno rabo vesolja ITTACUS pri Mednarodni astronavtski federaciji v Parizu.

V svojem predavanju nam je predstavil, kako umetniki in kulturniki gledajo na vesolje, vesoljska potovanja in predvsem bivanje človeka v vesolju. Pri svojem delu obravnavajo tematike, ki se nam na Zemlji zdijo samoumevne, v vesolju pa predstavljajo problem, kot je npr. design stola. Ker so znanstvena in tehnološka dejavnost kot tudi gospodarska in vojaška pri raziskovanju vesolja že vzpostavljene, se še posebej umetniki zavzemajo za vzpostavitev tudi kulturnih, umetniških in humanističnih dejavnosti, ker brez njih ni mogoče razumeti človeka v vesolju. V ta namen omogočajo številne umetniške produkcije na temo vesolja kot tudi v vesolju samem. S tem namenom sta bili zgrajeni spominska soba Hermana Potočnika Noordunga in zgradba Ksevta v Vitanju. Znanstvene dosežke raziskovanja vesolja obravnavajo kot osrednjo obliko tehnološke kulture in družbe ter tudi sami pripravljajo umetniške projekte v sodelovanju z evropsko in rusko vesoljsko agencijo, ki bodo nameščeni v vesolju.

Po takih dveh izvrstnih predavanjih smo si privoščili še jazzovski glasbeni zaključek večera. Opazovanje s teleskopi smo zaradi slabega vremena premaknili na 12. avgust, ko smo si za Mirensko cerkvijo lahko ogledali Luno, Jupiter s svojimi lunami in Saturn s svojimi slikovitimi obroči.

Andrej Brešan

Foto: Katarina Brešan