Na vabilo Slovenskega društva upokojencev Pliberk smo se odzvali z velikim polnim avtobusom naših članov in še nismo ugodili nekaterim, ki bi se radi udeležili. To je bilo srečanje upokojencev Slovenije, Tržaške in Koroške v Pliberku, v šotoru Slovenskega prosvetnega društva »Edinost«. Na ta »slovenski« šotor so zelo ponosni, saj združuje mlade in stare, predvsem Slovence iz tega področja in s tem ohranja avtohtonost prebivalstva.

Še pred peto zjutraj smo se odpravili od doma, da smo pravočasno prispeli na mesto, kjer se je začenjal prvi dan tradicionalnega tridnevnega sejma. V šotoru »Svaveja uta« z mizami in stoli se je odvijal spored. Najprej nas je pozdravil Jožko Hudl, predsednik SDU Pliberk (mimogrede, v juliju je več kot sto koroških Slovencev pripeljal z vlakom v Novo Gorico na enodnevni izlet), Matej Trampusch, predsednik SPD »Edinost« in župan občine Pliberk. Nato se je spored nadaljeval z nastopi posameznih društev upokojencev Rake, Zagorje ob Savi, Trbovlje, Hoče, Logatec itd. Mlade žurerke iz DU Tržišča na Dolenjskem so nam zaplesale celo kankan. Iz našega konca so prišli z avtobusom tudi upokojenci iz Grgarja in avtobus iz Čepovana.

Ob prihodu smo dobili kavico, v šotoru pa smo še pomalicali. Nato smo si ogledali še sejemsko dogajanje.

Nadaljevali smo z ogledom tradicionalne povorke, kjer so poleg lokalnih društev sodelovala tudi podjetja, kjer so nas kot gledalce zasuvali z bonboni, pa tudi svinčnike, vžigalnike in kakšno pivo smo dobili. Ni manjkalo instrumentalnih (pleh muzik) in športnih nastopov. Z eno besedo, zabavali smo se ob raznovrstnem dogajanju.

Nato smo se z avtobusom odpravili na ogled gradu v Globasnici. To ni običajen grad, ampak grad, ki sta ga sezidala in opremila g. Johann Elbe z ženo go. Ludmillo. Čeprav imata avstrijska imena sta to pristna Slovenca, ki sta nam v lepi slovenščini predstavila svoje delo. G.Johann z znanjem zidanja, tesarjenja, rezbarjenja in drugih za izdelavo gradu potrebnih poklicev, je s pomočjo prijateljev in sosedov napravil vse, kar smo videli. Ga. Ludmilla pa je notranjost opremila s svojimi zares lepimi slikami. Vsa čast takim ljudem.

Domov grede smo povečerjali v Naklem. Da bi bila vožnja krajša, sta nam vice pripovedovala šofer in kot po navadi Silvano (tokrat je imel nov repertoar). Polni lepih spominov smo se srečno vrnili ob kar pametni uri.

Zapisal Vojko