in začetek novega šolskega leta praznovali.

Za cerkvijo pod kostanji bilo je prizorišče,

kjer najprej gledali Ostržka smo, kako svojo srečo išče.

Ni našel je z lažjo niti z lumparijo,

ampak le z resnico, delom in ljubeznijo.

Starši in otroci smo nato morali se spomnit gesla,

ki nam ga ta oratorijska igrica je prinesla.

Velike črke, v les vžgane, smo po prizorišču poiskali,

jih sestavili in zaklicali: »Ja, besedo bomo mi držali!«.

Z vzklikom in oratorijsko himno smo sveto mašo začeli,

zelo na glas pesmi peli, pozorno poslušali Evangelij in bili veseli:

za počitnice, oratorij, prijatelje in naše družine,

za to da smo zdravi in da marsikaj znamo,

predvsem pa za Jezusa in Marijo, saj ju najbolj radi imamo.

Lepo, po otroško, smo ju poprosili za blagoslov, varstvo, zaščito,

da v šolskih klopeh in na drugih poteh

bili bi uspešni, ubogljivi, marljivi ter se ob letu spet skupaj dobili.

Po maši nadaljevali smo praznovanje, slovesno seveda, s palačinko in glasbo!

Pa tudi s klepetom, ustvarjanjem, kupovanjem knjig, koledarjev in zelenjave,

oo, to bilo je obilo zabave!

Na koncu, vemo, se dan nagne v večer,

treba domov je pa spat pa mir,

in da bi lažje priklicali sanje,

pojedli smo pice, pospravili (stanje)

in odšli pod kostanji.

Aja … pa Ostržka vzeli smo v mislih s seboj,

da ko bo šlo nam v življenju na tesno,

bomo prav pridno vzklikali geslo,

ki ga sedaj vsi že prav dobro vedo:

(povsod in vedno) DRŽIM BESEDO!

Marjana Batistič