S temi uvodnimi besedami se je začelo naše Prešernovanje, v petek 6. februarja 2015. Zbrali smo se otroci, ki obiskujemo Popoldneve na Gradu, prostovoljci, naše družine in prijatelji. Zbor kitaristov je zaigral himno. Nato smo prisluhnili besedi Ivana Cankarja, ki je govorila o tem, kako je Bog raztresel veliko lepote po naši domovini in pri tem sklenil, da bodo tu živeli veseli ljudje, katerih jezik bo podoben pesmi in katerih pesmi bodo vesele.

Da je to res, smo dokazali, ko smo ob spremljavi kitaristov iz srca zapeli pesem Tri planike, nato pa še Slovenijo imamo radi. Večer smo sklenili z večerjo, odlično joto.

Pred samo kulturno proslavo smo v veselem vzdušju staršem in obiskovalcem predstavljali stojnice, ki smo jih pripravljali ves mesec. Z njimi smo nam in drugim približali stare igre, hrano in glasbo na Slovenskem, v enem od kotičkov naših prostorov pa tudi Slovenijo in njene lepote. Obiskovalce smo vabili k igri starih in osveženih starih iger, k spoznavanju Slovenije in slovenske glasbe, reševanju ugank o slovenski hrani in okušanju slovenskih dobrot.

Najlepše je bilo to, da smo se spontano in sproščeno v igri povezovale vse generacije med seboj. To potrjujejo tudi besede ene od udeleženk: »Včerajšnji Prešernov večer v mladinskih prostorih je bil lep, prisrčen. Še vedno odmeva v meni. Opazovala sem, kako so se spontano povezovale generacije med seboj v igri. Kako so starejši prenašali svoje znanje na mlajše brez prisile in kako so mlajši želeli spoznati nekaj novega. Že res, da je to samo igra, a je v njej veliko bogastva. Prilika je bila, da smo lahko poklepetali med seboj, izvedeli za kakšno srčno bolečino in mogoče pokazali tudi na svetlo točko v njej.«

V ozadju Prešernovanja je bilo skritega veliko načrtovanja in dela, narejenega na petkovih družinskih večerih, pa tudi doma. Je že tako, da nič, prav nič velikega ne zraste samo od sebe in brez Božjega blagoslova.