Logo MojaObčina.si

Miren-Kostanjevica

JUTRI
10°C
-3°C
SRE.
6°C
-3°C
Deli

Prešernovanje - Dobrodošli na Gradu pri Mirnu

Kam smo prišli? Zakaj se griču nad Mirnom reče Grad, če pa gradu ni? Kaj vse je bilo nekoč tu in kaj je danes? To so bila vprašanja, na katera smo na letošnjem Prešernovanju skušali odgovoriti preko gesla Dobrodošli na Gradu pri Mirnu!
8. februarja, na Prešernov dan, smo se družine že dopoldan zbrale in začele priprave na naše Prešernovanje. Možje so premikali mize, urejali sobe in veliko dvorano, mamice in dekleta pa so skupaj z otroki pripravljale kosilo, urejale staro gostilno v kmečki sobi ter zbirale na kup kostume, da bi popoldne lahko pričarali vzdušje izpred stotih let.  

Ob 16h so se nam pridružili otroci iz varstva, učne pomoči ter učenja glasbe in začeli smo z generalko. Nekaj minut do 17h je bila velika dvorana Gnidovčevega doma že polna, saj so starši, bratje, sestre, nonoti in none že čakale na začetek proslave. Na proslavo so prišli tudi trije gosti: Jožica, Marica in Francili, ki so nam preko kviza predstavili, kako je bilo nekoč na Gradu in kaj vse je tukaj bilo. Tako smo ugotovili, da je Grad dobil ime po svojem videzu (nekoč je bil gol in skalnat, na robovih pa so bili ograjeni vrtovi, da je bil od daleč videti kot grad), da so nekoč na hribu stale kar 2 cerkve in še veliko zanimivega. Otroci so proslavo popestrili s starim plesom in s pesmicami, ki so se jih naučili, starši in sorodniki pa smo jih pospremili z glasnim petjem.

Po proslavi pa so sledila nova presenečenja. Preselili smo se v Marijin dom, kjer smo obiskali Staro gostilno. Že na vratih so nas pričakale gospodinje in gostilničarji, ki so nas lepo sprejeli in pospremili v notranjost gostilne, v kateri je dišalo po okusnem golažu in juhi. Včasih, so nam razložili, ni smel nihče, ki je priromal v Miren na Grad, ostati lačen!
Od tam smo se po stopnicah povzpeli v »grajsko« kuhinjo. Mladinci so nam povedali, da za največji gradenski praznik – kvatrnico, ni manjkalo štrudlja. Zato smo skupaj z njimi si podelili, kar nekaj trikov, kako izboljšati okus že tako dobrega jabolčnega štrudlja. A ste vedeli, da nekatere babice dajo v nadev tudi žlico kokosa?
V zadnjem nadstropju pa nas je čakala čevljarska delavnica. V Mirnu je bilo včasih veliko čevljarjev, ki so izdelovali tako dobre čevlje, da so se v času vojne odločili preseliti celo vas in čevljarsko delavnico na varno v Mozirje. Tam so šoštarji in šteparice delo nadaljevali in vojakom priskrbovali čevlje še med vojno!
V zadnji sobi pa nas je pričakal GOSPOD UČENIK. Popeljal nas je v nedeljsko šolo iz leta 1869! Lahko si predstavljate, kako nas je najprej ločil dekliče od fantičev ter od nas zahteval pravilno omikano držo in odgovarjanje s celim stavkom (morali smo vstati, roke držati za hrbtom ter jasno in glasno odgovoriti ter počakati na dovoljenje učenika, da smo se lahko spet usedli). Nekateri so kaj hitro končali v kotu na koruzi in brali šolsko postavo.:)

Dan smo zaključili z večerjo. Lahko si predstavljate, kaj smo jedli. Golaž s tenstenim krompirjem ter jabolčni štrudelj za sladico. Tako kot nekoč!

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!