Na ta dan smo se že nekaj časa pripravljali. Končno je napočila ura, ko so se zbrali prostovoljci ter otroci, da bi skupaj pripravili še zadnje stvari. Ob 17.30 pa se je začelo zares.

Eva in Petra sta nas uvedli v praznovanje in vodili skozi točke. Najprej je bilo na vrsti prav posebno »kolo sreče«. Starši, bratje, sestre, pa tudi nonoti so bili povabljeni, da ga zavrtijo in preberejo, kaj jim je namenila sreča – ali glasbeno točko naših mladih kitaristov ali odgovarjanje na vprašanje glede učne pomoči. Med smehom in navdušenim spodbujanjem smo kot »glas ljudstva« pomagali najti prave rešitve na vprašanja, prav tako navdušeno pa smo zapeli ob spremljavi pridnih kitaristov iz ponedeljkove in torkove skupine. Tudi mlade nadobudne pianistke so nam z veseljem pokazale, kaj so se letos naučile. Sledila je podelitev zahval prostovoljcem.

Čakal nas je bolj aktivni del praznovanja – velika igra, ki nas je spodbujala, da bi gradili naše domove in vsi skupaj tudi naš skupen dom. Vse je brenčalo, saj so družine prevzele posebno vlogo – postale so čebelje družine, ki so pri rožicah izpolnjevale zanimive naloge. Za trud so prejele kapljice medu, ki so jih hitro shranile v svoj panj. Na koncu so morale poiskati še čebeljo matico, ki jim je dala panjske končnice. Vsi skupaj smo nato zgradili en velik panj ter se ob čebelah naučili ali osvežili, kako naj skrbimo, da bo naš dom prijeten za vse. Odlično smo se odrezali in se pri igri zelo zabavali.

Vse pridne čebelice in rožice smo se na koncu zbrale še na pogostitvi, kjer smo lačne želodčke polnili z raznovrstnimi dobrotami, pa tudi s sladoledom, ki so ga bili otroci seveda najbolj veseli. Med prijateljskim klepetom in igro je čas prehitro mineval in že je prišla ura slovesa.

Tako, učno leto se je končalo. Otroci in prostovoljci gremo na zaslužen odmor, upamo pa, da se drugo leto spet vidimo in s še večjo zagnanostjo in navdušenjem drug drugemu pomagamo - da bi skupaj gradili dom!