V KD Stanko Vuk Miren – Orehovlje se z veseljem posvečamo tudi naši najmlajši publiki. Prav zanje smo v Krajevno knjižnico Miren povabili gledališče KAMIŠIBAJ. 

Ime kamišibaj izhaja iz japonskih besed kami – papir in šibaj - gledališče. Gre za pripovedovanje zgodb ob slikah, ki so vložene v lesen okvir – oder, imenovan butaj. Pripovedovalec (kamišibajkar) pripoveduje zgodbo in menjuje slike v okvirju.

Kamišibaj so prvi izvajali v budističnih templjih, kjer so menihi s pomočjo slik seznanjali ljudi z vsebinami svetih zgodb. Takšnega, kot ga poznamo danes, pa so izvajali na Japonskem v prvi polovici 20. stoletja. Ob pojavu televizije, je zanimanje zanj upadlo, takrat so televizijo poimenovali kar denki kamišibaj, kar pomeni električni kamišibaj. Dandanes ga uspešno uporabljajo v pedagoške namene ali, tako kot mi, za odklop od vsakodnevne rutine in elektronskih naprav.

Pravljičarka Mirna Stopar je predstavila kamišibaj in pravljici Medved išče pestunjo ter Kako je nastala reka Hubelj. Katerina Ferletič je pravljici Lump iz Doberdoba in Čevljar oz. šoštar pripovedovala v doberdobskem narečju, ki je podobno našemu in zato domači publiki precej blizu. Svetlana Bušen pa je pesmico Mleko in Pravljico o treh lovcih pripovedovala v rimah. 

Otroci in mladi po srcu smo napeto spremljali pravljice iz lokalnega ljudskega izročila, nekatere v narečju ali rimah in se zelo zabavali. Poslovili smo se z željo po še več podobnih dogodkih.