Logo MojaObčina.si

Miren-Kostanjevica

DANES
20°C
4°C
JUTRI
22°C
6°C
4848

Popoldan ne tja v en dan

Prazniki človeka kar nekako otopijo. Posebno takšni podaljšani prazniki, ki jim je letos „mama država“ kar nekoliko nepričakovano dodala tako imenovani „mačkov dan“. Kaj narediti s „podarjenim“ 2. januarjem? Praznike večinoma že vnaprej splaniramo skoraj do ure natančno in takšen dan izven vseh načrtov pogosto izzveni v prazno, pred televizijo, čakajoč delovni teden. A člani Društva Simon Jenko iz Temnice smo pravočasno poskrbeli, da smo si ta „izgubljen“ dan polepšali.

 

Ni nam bilo treba iti daleč, le dobrih 35 km oddaljen je skriti biser – Vipavski Križ. Danes vasica je zaradi svoje geografske lege v zgodovini preživljala veliko bolj pomembne čase in bila nekoč celo najmanjše mesto avstro-ogrske monarhije. Vse to in še mnogo več zanimivega smo zvedeli na ta sicer izgubljen popoldan.

Vipanski Križ, ki je dolga leta po vojni, podobno kot mnoga druga privlačna kraška in istrska mesteca in vasice, propadal in se vse bolj spreminjal v kup ruševin propadlih domačij, je pred nedavnim uspel pridobiti nepovratna sredstva za celostno ureditev naselja in to je dala krila tudi lokalnim turističnim zanesenjakom, da so se povezali in kažejo vedoželjnim obiskovalcem svojo zgodovino in sodobnost.

Našo skupinico je na vhodu v vas pričakal lokalni vodič Ljubo Žgavc, ki nas je po kratkem uvodnem nagovoru popeljal v vaško cerkev, ki si jo delijo vaščani z menihi kapucinskega samostana svetega Frančiška. V cerkvi je vodstvo po zgodovini le-te in sosednjega samostana predal lokalni vodički Vedrani, ki nam je najprej predstavila zgodovino in poslikave v redu primerni asketski baročni cerkvi, ki pa jo krasi ena najimenitnejših baročnih slik „Slava Svete Trojice“, ki jo je leta 1668 narisal kapucinski brat Oswald, nato pa nas je še popeljala skozi sam samostan. V njem še vedno živi samostansko življenje pet bratov, ki pa so se morali, da lahko preživijo, prilagoditi sodobnim zahtevam. Tako danes v samostanu izvajajo duhovne vaje, ponujajo pa tudi prenočišča turistom in mimoidočim, ki si želijo drugačnih izkustev prenočevanja v meniški celici znotraj umirjenega samostanskega kroga. Tako samostan kot pripadajočo cerkev so v 17. stoletju sezidali grofi Attems, ki so tamkajšnji grad kupili od grofov Thum. Znamenitost samostana je tudi bogata knjižnica, ki kljub škodi, ki jo je utrpela med prvo svetovno vojno, ko so knjige zaradi Soške fronte umaknili v Krško, še vedno poseduje več kot 2500 zgodovinskih knjig, med njimi jih je kar nekaj neprecenljive vrednosti. Med drugimi tudi 5 zvezkov slovitega pridigarja, ki je živel in delal prav tukaj, Janeza Svetokriškega.

Zanimivemu ogledu cerkve in samostana je sledil sprehod skozi vas, začinjen z vrsto zgodb in anekdot iz zgodovine kraja. Tako smo zvedeli tudi to, da že po barvi kamna veš, ali hodiš po gosposki cesti ali po manjvredni „gasi“. Zvedeli smo tudi zgodbe o treh vaških vodnjakih, pa o vojakih in trgovcih, ki so pomembno obeleževali življenje trga in kasneje najmanjšega avstro- ogrskega mesta. Ogled smo zaključili – kje drugje kot v vaški kleti, kjer so nas gostitelji pogostili z odličnim lokalnim vinom ter prav tako okusno in še toplo ocvirkovo potico.

A doživetij še ni bilo konec: praznični Vipavski križ je že ob obhodu vasi ponujal na ogled številne postavitve božičnih jaslic, ki so našle prostor v nišah ter pod oboki ali pomoli hiš. Le-te pa je še dodatno popestrila bogata razstava umetelno izdelanih jaslic iz ožje in širše okolice. Tam smo lahko videli jaslice, narejene iz gline, slame, volne ali masivne lesene korenine. Ali pa kar celo naselje z vasmi, viadukti in tuneli iz drevesnega lubja. Da o številnih kvačkanih ali klekljanih umetninah niti ne govorimo!

Tako smo imeli bogato popolnjen popoldan, ki bi lahko izzvenel zdolgočaseno in izgubljeno. Prav vsi smo se zadovoljni vrnili na svoje domove in naslednji delovni dan je bil mnogo bolj prijeten zaradi njegove prijetne predhodnice.

 

Irena Hlede

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Oglejte si tudi