Upokojenci smo se odločili, da si pogledamo Slovenijo takoj preko meje v Italiji in spoznamo njihov način življenja. Napolnili smo avtobus in se preko mejnega prehoda Vrtojba, po avtocesti zapeljali mimo Vidma in Gemone do Solbice. Solbica je značilna rezijanska vasica v kateri živijo Slovenci, ki še vedno ohranjajo zelo arhaično slovenščino, za nas danes že kar težko razumljivo.

V kulturnem domu Rozajanski dum nam je folklorno društvo Val Resia, del katerega je tudi Sandro Qualia, na zelo  preprost način predstavil manjšino. Med ljudmi je še vedno živ ples (folklorna skupina obstaja že 180 let), ki izhaja še iz poganskih časov, to je preden so Slovenci sprejeli krščansko vero in pooseblja Vesno, boginjo pomladi. Povedal nam je, da se rezijansko govori samo med ljudmi in to doma. Ta slovenščina je podobna Trubarjevi, kljub temu v narečju pišejo lokalno glasilo. V šolah se govori in piše italijansko. Tudi dolina Rezije je doživela potres leta 1976 in takratna Jugoslavija je Slovencem izdatno pomagala, rezultat tega je tudi kulturni dom v katerega smo bili povabljeni. Stari slovenski rek vsaka vas svoj glas velja tudi za Rezijo saj ima 6 vasi 4 različne govorice.

Pripeljali smo se v Pušjo vas, ki je bila v potresu med najbolj poškodovanimi. Kljub temu je kraj originalno obnovljen vključno z dvojnim obzidjem. Ogledali smo si tudi prenovljeno cerkev in grobnico, kjer so pokopana mumizirana trupla, ki jih je povodenj naplavila. Vas je poznana tudi po prazniku sivke – lavande in buč. V vasici Sauris  na podeželju so usposobili zelo zanimiv hotel – apartmajsko naselje – domačini so odstopili hiše, skednje in hleve, katerih notranjost so uredili po zahtevnih normativih, medtem, ko je zunanjost ostala v starem stilu – nespremenjena.

Naslednji postanek je bil v Čedadu – Cividale. Sprehodili smo se čez Hudičev most, kjer so iznajdljivi domačinu hudiču dali kužka namesto človeške duše. Mesto je obstajalo že pred Rimljani, za časa Keltov, kasneje naj bi ga osvojili Langobardi, ki so prihajali s severa. Pomembno je bilo v času Julija Cezarja. Ogledali smo si cerkev, ki je bila v potresu precej poškodovana vendar je lepo obnovljena, le freske ni bilo mogoče obnoviti. Značilno za vse te cerkve so kvadratni zvoniki. Ogledali smo si tudi sončno uro, na kateri je žal izbrisan slovenski napis. Na trgu stoji spomenik posvečen Paolu Diakononu, ki je prvi zapisal, da se tu govori Slovenski jezik.

Namenjeni smo bili še v Špeter, kjer nas je sprejela gospa Živa Griden, ki je doma sicer s Tržaškega Krasa, vendar je bila ravnateljica na Špeterski osnovni šoli, o kateri še danes slišimo. Gospa nam je podrobno orisala zgodovino Špetra in težke čase, ki pa Slovencev niso izbrisala iz tega dela zemljevida. Povabila nas je v slovenski dom imenovan SMO v katerem smo imeli možnost modernega ogleda multimedijske predstavitve vseh področij Slovencev v Italiji.

Dan se je prevesil že v večer in odpravili smo se preko Robiča v Slovenijo do Idrskega. Tu nas je v gostišču Jazbec čakala večerja. Od celodnevnega potepanja smo bili že kar lačni, zato nam je obilna, dobro pripravljena hrana še posebno teknila. Zanimiv in poučen izlet, ki ga je s svojim bogatim znanjem in prijetnim podajanjem še obogatil naš vodič Tomaž Kofol. Tudi Nomagu hvala dobrega šoferja. Se vidimo prihodnjič na silvestrovanju v Izoli.

Zapisala Nives Urdih.