9. februarja  so v  Pomnik miru  zasijale  'Svetlobe krasa'.  Pregledna  likovna razstava je  del bogatega opusa enega najvidnejših goriških slikarjev, ki je ustvarjal v zadnji tretjini 20. stoletja – Silvestra Komela. Razstavo, ki je zaživela na pobudo Milovana Valiča  je odprl župan Občine Miren-Kostanjevica, Mauricij Humar s spodbudnimi besedami : »Kultura je področje, ki povezuje preko geografskih in političnih meja.«

Ariana Suhadolnik, v.d. direktorice Turizma Miren-Kostanjevica, je k snovanju  razstave povabila Komelovega sina Boštjana, ki je v uvodni predstavitvi podal tudi zelo čustven pogled na očetovo zapuščino.  S srčnostjo in osebnimi izkušnjami sta slikarjevo podobo dopolnila prijatelj, pesnik  Aleksander Peršolja in dr. Nelida Nemec.  Slednja s poglobljeno likovno kritiko Komelovih čudovitih umetnin, ki jih je  navdihovala kraška pokrajina.

Razstava Svetlobe krasa prikazuje na 49 umetninah nastalih med 1960 in 1969 Komelova slikarska izhodišča, ki jih je črpal  iz svetlobe in barve kraškega prostora. Središče razstave so dela manjših in srednjih dimenzij.  Poudarek je na delih iz leta 1968, v katerih se že zrcalijo karakteristične prvine, značilne za njegovo drugo ustvarjalno obdobje, od začetka 70-ih let prejšnjega stoletja do konca umetnikovega življenja. Izbrana dela dajejo vpogled v opus, ki dosega polovico slikarjeve ustvarjalne poti, ko je gradil svoj lasten in prepoznaven likovni jezik. Izbor in postavitev slikarskih umetnin je naredil umetnikov sin Boštjan Komel, ki pravi, da je razstava »Namenoma tako postavljena, da pokaže smer razvoja in izvor njegovih likovnih vtisov iz kraške pokrajine in okolja, tudi zaradi same  lokacije sredi Krasa, v Pomniku miru s čudovitim razgledom, kjer nam vsak pogled nariše skoraj vse podobe ujete na njegovih platnih.«

Prijatelj Aleksander Peršolja ima na Silvestra Komela izredno lepe,  tudi šaljive spomine, ki so kot vrelec žuboreli iz pričevanj o njunih velikih in malih srečanjih, vedno nepozabnih, življenjsko poučnih in prežetih  s široko razgledanostjo, kot je bil slikar sam. V strokovnem komentarju je dr. Nelida Nemec Silvestra Komela označila kot: »Samohodca v Goriškem prostoru, ki je srkal in iskal vir v kraškem okolju, veliko več kot na  Goriškem ali Vipavskem. Iskal je nekaj več, globljega, avtorsko prepoznavnega in izvirnega. Ukvarjal se je s krajinsko tematiko, ki jo je obogatil z renesančnimi in baročnimi vplivi slikarjev beneškega okolja, kar je bilo za naš prostor neobičajno. Posvetil se je pejsažem, ki so preraščali v spontane realizacije občutij in doživetij.«

V dveh nadstropjih tako Komelove slike rišejo prizore Krasa, lovijo trenutke samotnosti prostranih travnikov, upodabljajo stoletne zidove kraških hiš in nizajo barvno paleto od žgoče rdeče, mehko rumene, starodavno sive vse do globoke črne. Nejasne oblike se razraščajo v občutja neskončnosti slehernega trenutka, utripa srca … od teže porušenih in opuščenih zidov do lahkotne zračnosti Kraškega neba. Na vprašanje katera slika je Boštjanu Komelu najljubša odgovarja: »Prav vsaka. Dejansko jih čutim, ker jih dobro poznam, ker sem se v njih poglabljal, jih opazoval. Vedno so mi všeč, preprosto se jih ne naveličam.« Besede, ki niso le čustveno obarvane, saj se Komelova  dela uvrščajo med »živo dediščino«, ki vznemirja tudi stroko. In ohranja živo željo po postavitvi  Komelove stalne zbirke ob Zmagu Posegi in Negovanu Nemcu.

Sodeč po obisku, ki je zapolnil Pomnik miru na Cerju vse do zadnjega kotička, je opus Silvestra Komela še kako aktualen in pomemben za naš prostor.

Prijeten dogodek posvečen likovni muzi se je zaokrožil z glasbo Mood Swing kvarteta z mladimi goriškimi glasbeniki, ki so z elegantno jazz spremljavo poskrbeli, da so se vtisi z razstave še globlje vtisnili v spomin.  

Razstava bo na ogled do sredine maja 2019.

mag. Ariana B. Suhadolnik