Zvezde so strjene kaplje krvi

To so besede, ki jih je Igor Torkar vpletel v svojo poezijo.

Letos mineva 100 let, odkar se je v Kostanjevici na Krasu rodil pesnik, pripovednik, dramatik in esejist  Boris Fakin  – z umetniškim imenom in bolje poznan kot Igor Torkar.

Rodil se je 13. oktobra 1913 v prostorih današnje šole v Kostanjevici očetu nadučitelju  Antonu Fakinu in mami Mariji Černigoj. OŠ Miren in podružnična šola Kostanjevica sta ob tem jubileju pripravili slovesno javno prireditev, ki je bila v okviru občinskega praznika. Ob tej priložnosti je občina Miren-Kostanjevica postavila spominsko ploščo, ki sta jo odkrila pisateljeva hčerka Mojca Šuklje in župan Zlatko Martin Marušič. Osnovnošolci pa so spoznavali Torkarjevo ustvarjalnost pri pouku.  

V petek, 8. novembra 2013, je Kulturno društvo Stanko Vuk Miren-Orehovlje pripravilo prireditev, na kateri so  predstavili življenjsko pot Igorja Torkarja in košček njegovega ustvarjalnega duha.

Dr. Egon Pelikan je orisal Torkarjevo pot v luči zgodovine, gledano z današnjega zornega kota. Poudaril je, da se je družina Fakin iz okupirane kraške zemlje preselila v Ljubljano misleč, da se bo dalo tam svobodneje živeti. Toda zgodovina se je odvrtela drugače. Tam so svobodoljubnega mladeniča preganjali, poslali so ga celo v Dachau. In ko se mu je zdelo, da hujšega ni več mogoče doživeti, so ga  po koncu 2. vojne , leta 1948, na dachauskih procesih obsodili na 12 let zapora. Leta 1952 so ga sicer pogojno izpustili, prepovedali pa so mu objavljati svoja besedila. Doživel je svobodno Slovenijo, nastanek  nove države, in umrl leta 2004.

Posebno ganljive so bile besede Torkarjeve hčerke - gospe Mojce Šuklje. Orisala je svoje spomine na čase, ko je bil oče v preiskovalnem zaporu najprej v Ljubljani, nato zaprt v Mariboru. Nekajletno dekletce ni moglo razumeti, zakaj ljubljenega očeta še ni domov. Na kratkih obiskih jo je sicer tolažil, da bo prav kmalu doma. A ni bilo tako. Tudi ni mogla razumeti, zakaj ji sosedove deklice nagajajo in škodijo, namesto da bi se na igrišču pred domačim pragom igrale skupaj. Še vedno ni pozabila, kako so v njihovo stanovanje namestili tuje ljudi, nje same pa stisnili v eno sobo.

Trpki so njeni spomini na ta huda leta za očeta in družino. Zmogli so hoditi naprej. Gospa Mojca Šuklje pravi, da jo je oče naučil ljubiti resnico in vedno pokončno stati za svojimi besedami.

V svet Torkarjeve poezije sta nas popeljala recitatorja Mojca Dolinšek in David Olivo. Med govornimi pasusi pa je na klavir igrala Eva Dolinšek, študentka magistrskega študija na Akademiji za glasbo. Pel je moški pevski zbor Chorus 97 pod vodstvom gospe Laure Winkler.

Za KD Stanko Vuk

Marta Pavlin