Ob prazniku kulture je na Mirenskem gradu potekala prireditev, na kateri so ustvarjalci prikazali delo Janeza Vajkarda Valvazorja, znamenitega pisca Slave vojvodine Kranjske.
Praznično vzdušje na prireditvi sta s svojim nastopom vnesla pevski zbor Chorus '97 in Mladinska pevska skupina PD Štandrež. Slavnostna govornica, svetnica in podžupanja Občine Miren - Kostanjevica, Suzana Černe, je izpostavila, kako sta kultura in umetnost pripomogli k ohranitvi jezika in narodne identitete. »Naša kultura se je rojevala iz notranje nuje. In danes tako profesionalna kot ljubiteljska kultura z roko v roki plemenitita druga drugo in nas vse. Kultura je tista, ki blaži razlike in omogoča povezovanje, dialog med drugačnimi,« je nadaljevala.
O Valvazorju malo slišimo, a je za našo deželo še kako pomembna osebnost. Prav zato je bil na letošnji praznik kulture posebej izpostavljen, saj se je izkazal za izrednega domoljuba.
Kdo je bil Valvazor?
Janez Vajkard Valvazor je bil premožen plemič, ki se je rodil na Starem trgu v Ljubljani daljnega leta 1641. Oče Jernej Valvazor je bil ugleden deželni svetnik, ki se je poročil z Ano Marijo Ravbar. Odrastel je v prijetni družini, kjer je lahko razvijal svoje potenciale.
Kupil si je grad Bogenšperk blizu Litije, kjer je z družino živel do konca svojih dni. V najemu je imel prve delavnice daleč naokoli, v katerih se je tiskalo, rezbarilo, izdelovalo lesoreze, kar je bila velika reč za tiste čase. Počez in podolg je prepotoval deželo Kranjsko, no, danes rečemo tej deželi – pravzaprav državi – Republika Slovenija. Bil je tisti človek, ki je ime kranjske dežele ponesel v Evropo.
Valvazorjeva potovanja
Da je bil razgledan mož, o tem ni dvoma. Toda o vsaki zadevi se je prepričal na svoje oči. Blizu mu je bila Ljubljanica, zato je kaj hitro ugotovil, da gre voda dvakrat pod zemljo preden pri Vrhniki prodre na dan kot Ljubljanica.
Obiskal je Cerkniško jezero in raziskoval, zakaj poleti presahne. Izrisal je karto, kjer je po svojih raziskavah narisal vse ponore in pritoke vode. Ni pozabil na čarovnice, ki so domovale na Slivnici, celo verjel je vanje. Zapisal je tudi nekaj receptov za (čarovniške) napoje, kot jih je izvedel od tamkajšnjih prebivalcev, na primer ljubezenski napoj, napoj proti kačjemu piku...
V svet je ponesel sliko Postojnske jame in pisal o njenih lepotah. Podrobno je predstavil čudno žival, ribo, ki živi v jami in katere telo je bledo. Tako je danes poznano človeško ribico predstavil kot veliko čudo, da so jo občudovali tudi drugod v Evropi.
Kjerkoli se je ustavil, tam je navezal stike z domačini. Domačine je podrobno opisal, narisal njihov nošo, predstavil njihove običaje, način življenja, verovanja, njihova orodja ... tako se je na Blokah čudil krpljam in tedanjim smučkam.
Spustil se je v Vipavsko dolino in ugotovil, da se ljudje preživljajo z gojenjem in prodajo sadja, ki zgodaj zori. Videl je tudi trte in spoznal pridelavo vina, ki se ga vozi tudi na cesarski Dunaj.
Spoznal je, kako dragocena je voda na Krasu in opazil, da so ljudje bolj »trdi«. Ni mu ušlo, da so ženske tukaj nežne, moški pa si strižejo lase in ne nosijo dolgih brad. Čudil se je hišam, ki so bile pokrite s kamnitimi ploščami.
Rad je raziskoval svojo deželo. Prisluhnil je govorici domačinov in ugotavljal, da se dokaj razlikuje od tiste, ki jo govori sam. Tudi jedi so bile od pokrajine do pokrajine drugačne.
Vse te svoje zaznave je zapisal in oblikoval v knjigi Slava vojvodine Kranjske, ki je izšla v petih debelih velikih knjigah. Knjiga vsebuje lesoreze, ki so narejeni po njegovih skicah. Zaradi bogatega ilustrativnega gradiva si bralec z lahkoto predstavlja, kakšni so bili tedaj ljudje in kraji. Za opremo svojih knjig je porabil skoraj svoje celotno premoženje.
Prireditev sta pripravili Kulturno društvo Stanko Vuk Miren – Orehovlje in Prosvetno društvo Štandrež. V vlogi Valvazorja se je izkazal Matej Klanjšček, prireditev je vodila Mojca Dolinšek. Besedilo je napisala Marta Pavlin, slikovni del pa je pripravila Sonja Cijan. Na klavir je igrala Anja Klanjšček, na violino Makrina Quinzi. Da je predstava uspela, so tehnično podporo nudili prijatelji iz Štandreža in Mitja Klančič.
Repriza predstave je potekala naslednji dan v Štandrežu.
Besedilo in foto: KD Stanko Vuk Miren - Orehovlje
