Komen
Šempeter-Vrtojba
Dobrova-Polhov Gradec
Borovnica
Medvode
"Drugi koncert iz že 27. Mladih virtuozov Festivala Ljubljana je bil prav tako zelo dober kot uvodni. Mladi glasbeniki imajo pred sabo vizijo in cilj, željo in vnemo, kar je pravzaprav dober obet za naprej ali celo bodočnost slovenske glasbene kulture. Seveda je začetek glasbene, koncertne poti eno, nadaljevanje s profesionalizmom pa drugo.
Najprej sta nastopili Marjana Jocif na kljunasti flavti in čembalistka Eva Dolinšek kot njena spremljevalka. Obe glasbenici sta zelo samozavestni in se ujemata, kot da bi bili vedno skupaj. Vsekakor lep tandem ali duo, pri čemer smo Dolinškovo lani v ciklu Mladi virtuozi že slišali. Svojo nadarjenost je le še potrdila, lahko bi dodal, da zori in si bo pridobila, zlasti v mednarodnem prostoru, možnosti, ki ji po muzikalnosti pripadajo, seveda pa to ni tako kot v nekaterih športnih panogah, ko se klubi tepejo že za pionirje, mladinci pa so že kupljeni in se potem prepirajo, ali je kdo kje zmagal ali nastopal pri sedemnajstih ali osemnajstih letih.
Glasba je načeloma enaka, saj se skoraj vsi hvalijo, kako zgodaj so začeli. A eno je, kaj ali kako igraš po notah, in kdaj iz not pokažeš, kaj je še za njimi. Pomembna je duhovna vsebina in globina izpovedi, kar si je najprej želel skladatelj sam, potem nastopajoči in kot zadnji v verigi mi v dvorani.
Jocif in Dolinšek sta začeli zelo samozavestno in po svoje drzno ali odločno že s Sonato v G-duru št. 6 Giovannija Battista Fontane, ki je bil brez dvoma izvrsten italijanski baročni glasbenik, skladatelj in violinist, a je omenjena sonata v izvedbi za kljunasto flavto Marjani Josif dala takojšnjo priložnost, da se izkaže. In se je; takoj je vsem v dvorani dala vedeti, da je gospodarica odra.
Kraljevi koncert št. 1 Françoisa Couperina, stoletje mlajšega skladatelja od prvih dveh, je že pokazal vse plati in plasti uspešnega skupnega muziciranja. Šestdelni koncert je v bistvu suita, v kateri najdemo vse, od preludija do plesnih stavkov, s katerimi se uveljavi duh časa in namembnosti, za nedeljske komorne koncerte na dvoru francoskega kralja Ludvika XIV. Čas se je spremenil, ni se pa notni zapis in na izvajalcih je, da koncert oživita v vsej izrazni, morda celo izpovedni možnosti. Opazna so bila določena pravila, strogosti členitev in obvez, kot jih narekuje sam koncert. Morda ni več tako svečan, kot je bil v takratnih okoljih, a kdo to zares ve ?
Za konec nastopa še Francesco Geminiani, malo mlajši vrstnik, s svojo tristavčno Sonato v g-molu št. 3 op. 1. Marjana Jocif se je izkazala z natančno igro, a je na posameznih mestih že pokazala malo utrujenosti, ne več tiste vznesenosti iz prvega dela koncerta. Eva Dolinšek je vse izvajala lahkotno, a rahlo linearno, boj podrejeno in brez nekih dinamičnih in izraznih valovanj. Malenkost več temperamenta na koncu bi bilo še bolje."
Marijan Zlobec
vir: https://marijanzlobec.wordpress.com/2019/10/26/mladi-virtuozi-nadaljujejo-s-svojo-kvaliteto/?fbclid=IwAR2Ykn2u4R039qeEUzM6kFgo_WCbZaEm9ecdiM79YmrRtOIkZ6hc6nRiNzU
Najprej sta nastopili Marjana Jocif na kljunasti flavti in čembalistka Eva Dolinšek kot njena spremljevalka. Obe glasbenici sta zelo samozavestni in se ujemata, kot da bi bili vedno skupaj. Vsekakor lep tandem ali duo, pri čemer smo Dolinškovo lani v ciklu Mladi virtuozi že slišali. Svojo nadarjenost je le še potrdila, lahko bi dodal, da zori in si bo pridobila, zlasti v mednarodnem prostoru, možnosti, ki ji po muzikalnosti pripadajo, seveda pa to ni tako kot v nekaterih športnih panogah, ko se klubi tepejo že za pionirje, mladinci pa so že kupljeni in se potem prepirajo, ali je kdo kje zmagal ali nastopal pri sedemnajstih ali osemnajstih letih.
Glasba je načeloma enaka, saj se skoraj vsi hvalijo, kako zgodaj so začeli. A eno je, kaj ali kako igraš po notah, in kdaj iz not pokažeš, kaj je še za njimi. Pomembna je duhovna vsebina in globina izpovedi, kar si je najprej želel skladatelj sam, potem nastopajoči in kot zadnji v verigi mi v dvorani.
Jocif in Dolinšek sta začeli zelo samozavestno in po svoje drzno ali odločno že s Sonato v G-duru št. 6 Giovannija Battista Fontane, ki je bil brez dvoma izvrsten italijanski baročni glasbenik, skladatelj in violinist, a je omenjena sonata v izvedbi za kljunasto flavto Marjani Josif dala takojšnjo priložnost, da se izkaže. In se je; takoj je vsem v dvorani dala vedeti, da je gospodarica odra.
Kraljevi koncert št. 1 Françoisa Couperina, stoletje mlajšega skladatelja od prvih dveh, je že pokazal vse plati in plasti uspešnega skupnega muziciranja. Šestdelni koncert je v bistvu suita, v kateri najdemo vse, od preludija do plesnih stavkov, s katerimi se uveljavi duh časa in namembnosti, za nedeljske komorne koncerte na dvoru francoskega kralja Ludvika XIV. Čas se je spremenil, ni se pa notni zapis in na izvajalcih je, da koncert oživita v vsej izrazni, morda celo izpovedni možnosti. Opazna so bila določena pravila, strogosti členitev in obvez, kot jih narekuje sam koncert. Morda ni več tako svečan, kot je bil v takratnih okoljih, a kdo to zares ve ?
Za konec nastopa še Francesco Geminiani, malo mlajši vrstnik, s svojo tristavčno Sonato v g-molu št. 3 op. 1. Marjana Jocif se je izkazala z natančno igro, a je na posameznih mestih že pokazala malo utrujenosti, ne več tiste vznesenosti iz prvega dela koncerta. Eva Dolinšek je vse izvajala lahkotno, a rahlo linearno, boj podrejeno in brez nekih dinamičnih in izraznih valovanj. Malenkost več temperamenta na koncu bi bilo še bolje."
Marijan Zlobec
vir: https://marijanzlobec.wordpress.com/2019/10/26/mladi-virtuozi-nadaljujejo-s-svojo-kvaliteto/?fbclid=IwAR2Ykn2u4R039qeEUzM6kFgo_WCbZaEm9ecdiM79YmrRtOIkZ6hc6nRiNzU
