Po koncu prvega dela predstavitve smo si privoščili krajši glasbeni premor ob duetu Ane Kristine Klančič na harfi in Neže Faganelj na flavti, ki sta zaigrali dva srednjeveška plesa. V drugem delu predstavitve smo spoznali, kako se je astronomija iz preprostih opazovanj skozi stoletja razvila v znanost. Mezopotamski narodi so prvi začeli s t. i. znanstveno metodo, kar pomeni, da so si zapisovali vse, kar so opazili v naravi. Ogromno količino podatkov, ki so jih dolga stoletja zbirali, so kasneje uporabili in tako uspeli napovedati, kaj se bo dogajalo na nebu. Eden najbolj impresivnih dosežkov je bil, da so lahko napovedali celo sončne mrke! Znanje, ki so ga pridobili, so kasneje prevzeli antični Grki in ga nadgradili. Uspelo jim je ugotoviti, da je Zemlja okrogla in izračunati njen premer s preprosto enačbo, ki jo lahko uporabljamo tudi za izračun obsega kroga. S pomočjo geometrije in kotov so skušali ugotoviti tudi razmerje med razdaljami Zemlja–Luna ter Zemlja–Sonce. Zaradi premajhne natančnosti merilnih inštrumentov jim ta podvig ni uspel, kar pa ne zmanjšuje vrednosti te genialne zamisli.

V srednjem veku je raziskovanje v Evropi skoraj zamrlo
Po Grkih so prišli Rimljani, za njimi pa srednji vek, ko je znanstveno raziskovanje v Evropi skoraj povsem zamrlo. Tedaj so bili vodilni znanstveniki, astronomi in matematiki Arabci oz. muslimanski narodi. Tudi oni so nadgrajevali znanje ljudstev, ki so živela pred njimi, in z meritvami iz lastnih observatorijev sestavljali natančne zvezdne karte. Prispevali so tudi k poimenovanju najsvetlejših zvezd na nebu, ki še danes nosijo arabska imena.
Predavanje smo zaključili z zadnjim velikim astronomom, ki je nebo še opazoval s prostim očesom. To je bil danski plemič Tycho Brahe v 16. stoletju, ki je s svojo skupino astronomov opazoval in izmeril gibanja vseh vidnih nebesnih teles. Ta opazovanja so kasneje služila Johannesu Keplerju, da je odkril zakone gibanja planetov okoli Sonca.

Za konec še pogled skozi teleskop

Zaključek predstavitve smo pospremili še z zadnjo glasbeno točko, in sicer z dvema jazzovskima skladbama v izvedbi tria Jernej Budin – kontrabas, Blaž Pahor – klavir in Matija Lukežič – saksofon. Do takrat se je nebo tudi ravno dovolj stemnilo in razjasnilo, da smo lahko naš pogled usmerili še skozi teleskope ter si ogledali, kaj nam nebo ponuja v tem letnem času. Najlepši izmed vseh je bil zagotovo Mars, ki se letos nahaja v ugodni poziciji za opazovanje. Malo manj vpadljiv je bil Saturn, Jupiter in Luna pa sta se le nekajkrat pokazala izza oblakov. Oblačno vreme, ki je cel dan nagajalo, je sicer pritegnilo nekaj manj obiskovalcev kot lani, vendar je bilo med najmlajšimi veliko tistih, ki so kljub vremenu vztrajali.
  
Andrej Brešan
fotografije: Katarina Brešan