Vsega je kriva CORONA

Pomlad leta 2020 je naša življenja zapeljala v vode, za katere si še tako domišljije poln človek  ni upal zamišljati, da jih bo: na vsem lepem smo se znašli zaprti v svoje občine, brez pravice odhodov na potovanja, pa tudi ne na krajše izlete, ki so nam bili do tedaj tako lahko dostopni skozi ponudbe agencij ali kar z osebnim avtomobilom. Na vsem lepem – rez! In naša občina Miren Kostanjevica je tako zelo majhna, da je bil edini možni izhod lahko le njenim razsežnostim ustrezen – torej daljinsko zelo omejen.

Edina rešitev v nastali situaciji so bili tako izleti v bližnje gmajne in to kar peš, oziroma “za hodit”, kot se tukaj narečno reče. Tako smo začeli hoditi. Oziroma pravilneje – začele, saj smo se zbrale “gospe v najlepših letih” (ki so za ženske vsa leta), ki nam je ob splošni prepovedi druženja in telovadbe manjkalo gibanja.

Hoja razgiba tudi pogovore

Najprej smo hodile po cestah, ki so bile v času pandemije koronarno prazne, potem pa nas je v iskanju spremembe vse bolj vleklo tudi na gozdne poti in steze. In hoja je vedno tudi razmišljanje in pogovor, slednji pa v ženski druščini teče živahno in bogato. Ko smo izčrpale trače in obrekovanja, je nastal prostor še za drugačne teme, ki sredi starodavnih kamnitih kraških vasi in suhozidov, ki jih obdajajo, pogosto nanesejo tudi na zgodovino in tradicijo teh krajev, na primer na to, da se stari ljudje še spominjajo ustnega izročila svojih staršev o staroverskih običajih, ki so se v teh, tedaj zelo odročnih krajih, ohranili do še ne tako nedavno. In da bi naj bilo eno takšno staroversko zbirališče tudi nedaleč stran od naše vasi.

Radovednost nas je gnala, da smo zbrale informacije in našle tudi osebo, ki nas je znala do tega kraja popeljati. No, ampak takrat smo tam videle le zatravljeno vrtačo, kjer so stale lesene ograde, ostanki od nedavnih lovskih treningov. Prostor na prvi pogled ni z mičemer pritegnil pozornosti.

Naslednji “dražljaj”, ki nas je znova pognal v raziskovanje, je bilo srečanje z domačinom iz bližnje vasi, ki nam je v pogovoru zaupal, da se vrača z energijske točke pod Trsteljem. Takoj smo se pognale v lov za dodatnimi informacijami in ni minil niti teden dni, da smo tudi to lokacijo odkrile. Za oči nevedneža je bilo tam le nekaj malo nenavadno “postavljenih” kamnov, pa nekatera drevesa naokrog njih, ki so rasla izkrivljeno pod različnimi koti, kar bi naj bil znak prisotnosti močnejših energijskih silnic v bližini.

Rešitev je v pravem strokovnjaku

Torej veliko domnev, a malo dokazov, nekakšen zelo debeli golob na oddaljeni strehi. Zato je nastala zamisel, da povabimo na ta mesta človeka, ki se spozna na zaznavanje energij v prostoru. Na nekaj pozivov na različne strani se je pozitivno odzval g. Jože Munih iz Tolmina.

Inženir Jože Munih je sicer strojni inženir, a z radiestezijo se je začel že ukvarjati pred več kot 30-timi leti. Njegova rodna Tolminska je zelo bogata z vodnimi viri in prve raziskave so ga vodile v odkrivanje njihovih zdravilnih potencialov. A ob tem ni ostal le v svojem ožjem okolju in tako se je počasi raziskanih in izmerjenih izvirov nabralo več kot 4000. Zapise o njih je zbral v knjigi Zdravilni izviri.

A zvedavost ga je popeljala tudi v druga področja, posebno zanimivi so mu bili kraji, kjer so se nekdaj zbirali staroverci, ki so svoje življenje tesno povezovali z naravo, katere del so tudi energije. Energijsko bogata mesta so jim bili prostori, kjer so se povezovali s svojimi božanstvi, se zdravili, spremljali koledar ter se pojili z življenjsko energijo. Takšni prostori so danes poimenovani megalitski krogi, najbolj znan med vsemi pa je Stonehenge v Veliki Britaniji. Silnice energije pa so naši predniki uporabljali tudi drugače, na primer ob izbiranju lokacij svojih bivališč ter drugih prostorov zbiranja. Nihalo je, na primer, uporabljal ob načrtovanju svojih, v prejšnjem stoletju nastalih stavb tudi naš uveljavljeni arhitekt Jože Plečnik. In tudi te zapise je Jože Munih zbral v knjigi, tokrat naslovljeni Kamnite sestre zvezd.

Glede na naše želje in njegove izkušnje je bil Jože Munih pravšnji sogovornik, ker pa je njegov urnik ves čas polno zaseden, smo morali vse do jeseni počakati, da si je našel čas. Da pa ne bi v naše kraje prišel le na izvajanje meritev, smo ga zaprosili, da svoje delo predstavi tudi drugim krajanom na večernem predavanju.

Izsledki

Z g. Munihom, njegovo ženo in nekaj krajani smo tisto nedeljo, 4. oktobra, zelo uživali v druženju in spoznanjih, ki nam jih je razgrnil. Najlepše pa je bilo, da so se naša pričakovanja v veliki meri izkazala za pravilna. 

Tako je g. Munih z meritvami ugotovil obstoj močnih energijskih silnic ter zametke megalitskega kroga, po vsej verjetnosti, naravnega nastanka na vzpetini izpod Trstelja. Obiskali smo tudi ruševine cerkvice na Svetem Ambrožu, kjer so sicer prav tako bile zaznane energijske točke ob vhodu ter pred prižnico (oziroma njenimi ostanki), vendar tukaj harmonijo  pozitivnih energij kalijo negativni naboji, ki so posledica (predvidoma odvitih) nasilnih dogodkov iz preteklosti. Prostor Sv. Ambroža bi tako rabil nekaj čistilnih seans, da bi se uredilo energijsko polje prostora. 

Večje presenečanje pa je bilo kasnejše odkritje, da je voda, ki se nahaja v kaverni izpod Trstelja, ter za katero so bila mnenja domačinov deljena med tista, da je to stalen izvir in nasprotna, da je voda v kaverni atmosferskega izvora, dobra in celo zdravilna. G. Munih ji je izmeril kar 200.000 energijskih enot po Bovisu, kar pomeni da je voda zdravilna, njeno delovanje pa enakomerno vpliva na vse čakre.

Največje odkritje za g. Muniha pa je bilo (domnevno) staroversko svetišče, v katerem je takoj prepoznal značilne oblike in energije megalitskega kroga. Z merjenjem smo ugotovili, da je premer kroga natanko 31,4 metrov, kolikor je tudi premer “slovitega” Stonehenga, mera pa izhaja iz Pitagorovega števila Pi (3,14). Slednja mera se v megalitskem krogu ponavlja tudi kot razdalja  med obkrožajočimi megaliti, vendar bo treba pred dokončno analizo prostor “svetišča” očistiti grmovja, ki se je tukaj razraslo tekom let. V sredini megalitskega kroga je g. Muhih izmeril tudi obstoj zelo močne enegijske točke  kozmičnega značaja, katere odboj bogati prostor kroga z energijo.

Tako da smo “razsikovalni” dan zaključili silno zadovoljni, tako z dognanji tega dneva, kot z dnevom samim, ki nam je vsem prinesel številna nova vedenja. Čakalo nas je le še večerno predavanje v prostorih šole v Temnici, po njem pa seveda še nekaj “sladkih” trenutkov druženja ob neformalnem pogovoru ter prigrizkih in pijači.

Kam dalje?

Domačini že vemo, da bomo zgodbe obstoja energijskih točk ter zdravilne vode razvijali dalje, na vse druge, ki pa so se udeležili predavanja, pa smo želeli prenesti poslanstvo, da se tudi sami posvetijo raziskovanju morebitnih izročil ter njihovemu reševanju pred pozabo. Kamni in gmajne Krasa namreč skrivajo še številne misterije, ki jih zob časa vse bolj prerašča, spomini in izročila pa z vsakim umrlim starcem bolj tonejo v pozabo.

Naša odkritja naj bodo poziv prav vsem, da ta proces ustavijo tako, da zapišejo stara ustna izročila in iz pozabe iztragajo kultne in zgodovinske lokacije.