Veliki datumi v zgodovini naroda so kot večne bakle, ki v naših srcih budijo ponos na prehojeno pot in prižigajo nove plamenice, spodbujajoč plemenita hotenja sedanjih in bodočih rodov. Vendar pa netenje narodnega samoljubja do nasilne oblasti le ruši svetovno ravnovesje ter končno privede do vojnih prevratov ali do mrtvila v oboroženem miru.

Poetiko prireditve so mi narekovale misli slovenskih umetnikov prejšnjega stoletja: Kosovela, Gregorčiča, Cankarja, Kosmača, Kajuha in Kocbeka, katerih skupni imenovalec je mali slovenski človek, delavec in kmet. V njem namreč korenini tisočletna trdoživost slovenskega značaja in posebna ljubezen do slovenske domovine, ki jo v odlomku najprisrčneje opiše Ciril Kosmač:

»Da, zdi se mi, da mali narodi bolj ali vsaj drugače ljubimo domovino, kakor jo ljubijo veliki. Majhna je… in ker ne moremo opevati njene prostranosti, opevamo in poveličujemo njene kotičke, ki pa so polni lepote, kajti lepota je podobna resnici; resnica ne potrebuje debele knjige, da se nam razjasni, lepota ne širnega, brezmejnega prostora, da se razmahne, razbohoti in razcvete. Naj prostranost bobni in poje svojo mogočno pesem, resnična lepota tiho žari.
Svojo domovino poznamo, kakor poznamo obraz svoje matere: domače so nam vse njene gube in gubice, poteze veselja in sreče, brazde bridkosti in skrbi. Nenehno čutimo objem njenih kmečko raskavih, a srčno dobrih in toplih rok, stiskamo se k njej in jo branimo že tisoč let, branimo jo največkrat preprosto, kar z golimi rokami, toda branimo jo uspešno, kajti prvi porok zmage je besna zaljubljenost, ki ne presoja in se zato tudi ne umika pred sovražnikovo premočjo. Da, najprej je potrebna ljubezen, ki je vsako uro pripravljena dvigniti roko v bran, nato šele prideta do veljave razsodna misel in orožje.«

Ta »navaden« slovenski človek je s svojo navezanostjo na svoj dom že stoletja temelj obstanka našega naroda. In hkrati je lahek plen politike in vladajočih elit, ki hazardirajo z momentom, in v egoizmu nacionalizma, tega najbolj razvitega svetovnega čustva, povzročajo nove vojne.

Zgodovina se torej ponavlja, osnovna človeška načela pa ostajajo ista – kakor trpljenje in razčlovečenje, ki ga vojne prinašajo.

To je tudi sporočilo Španzlove umetnine z naslovom Ples življenja in smrti, slovenske Guernice, ki je v soboto dobila svoje stalno mesto v osrčju Pomnika na Cerju. Simfonija Memento Mori, ki nam jo v slikarjevi upodobitvi molče godejo nemi, apokaliptični godci mrtvaškega kvarteta slovenskih vojakov, ni samo veličastna epopeja tisočletnega boja našega naroda za obstoj na svoji zemlji in opomin vojnim vihram, temveč globok razmislek o večni zasužnjenosti človeške duše s skušnjavami družbe, z vojnim mitom zmagovalnosti in junaštva, z revolucijami, idejami in zgodovino, ki polnijo praznino brezobličnega človeka z varljivim občutkom moči.

S svojo globoko simboliko bo umetnina oplemenitila slovensko kolektivno zavest in samozavest!

Radoš Bolčina
Foto: Milan Skledar

Sponzorji umetniškega dela:

Občina Miren - Kostanjevica

BTC, d. d.

Riko, d. o. o.

Uniforest, d. o. o.

Vzajemna zdravstvena zavarovalnica

Zavarovalnica Triglav

Kočevar in sinovi, d. o. o.

Gorenje, d. d.

Elektro Ljubljana

Slovenske železnice, d. o. o.

E3, energetika, ekologija, ekonomija, d. o.o.

Elektro Primorska

Celjske mesnine

Urh Bahovec

Seng, d. o. o.

Telekom Slovenije