Andreja Gomboc je redna profesorica za astronomijo na Fakulteti za naravoslovje in raziskovalka v Centru za astrofiziko in kozmologijo na Univerzi v Novi Gorici. Je tudi članica več pomembnih mednarodnih znanstvenih združenj.

V predavanju je na začetku predstavila osnove opazovanja nočnega neba s prostim očesom. Če več dni opazujemo, vidimo, da zvezde mirujejo, hkrati pa se spreminjata svetlost Lune in čas, ko se ta pojavi na nebu. Po daljšem obdobju bomo opazili, da pet zvezdic spreminja položaj. To so planeti našega osončja, vidni s prostim očesom: Merkur, Venera, Mars, Jupiter in Saturn.

Rojstvo zvezd in supernove

Zvezde se »rodijo« iz ogromnega oblaka plina, ki se počasi zgosti. Zatem se v njegovem središču vžgejo jedrske reakcije tako, da zvezda zasveti. Zvezd obstaja veliko vrst glede na maso. Od takih, ki so več desetkrat masivnejše od Sonca, do tistih, ki imajo le polovico njegove mase. Medtem ko najmasivnejše zvezde živijo le kakšen milijon let preden jih raznese, lahko tiste najmanjše dosežejo več deset milijard let, kar je več od starosti našega vesolja.

Naše izkustvo temelji na tej stalnosti nočnega neba s predvidljivimi položaji znanih nebesnih teles, povezovanju zvezd v ozvezdja in občasno pojavljanje slikovitih teles, kot so kometi. Redkokdaj pa so se pojavile na nebu nove zvezde, ki so močno zasvetile za kratek čas in spet izginile. Take zvezde imenujemo nove ali supernove in predstavljajo zadnje trenutke masivnih zvezd, ki s silovito eksplozijo zaključijo svoje življenje.

Najznamenitejša supernova je tista, ki jo je opisal Johannes Kepler leta 1604 in je bila vidna tudi podnevi. Danes jih opazujemo s teleskopi, saj so izjemno redke in moramo zato opazovati druge galaksije, da jih odkrijemo. Supernove za sabo pustijo ostanke nekdanje zvezde, ki so lahko izjemno goste nevtronske zvezde ali neskončno goste črne luknje. Tudi v tem primeru ni nujno konec silovitih pojavov, saj se lahko dve nevtronski zvezdi zlijeta, kar spet povzroči neznansko eksplozijo.

Črne luknje

Črne luknje imajo tako močno gravitacijo, da jim niti svetloba ne more uiti. Te se nahajajo v središču vsake galaksije in pri nekaterih generirajo tako imenovana aktivna galaktična jedra. Tukaj plini padajo proti črni luknji v silovitem vrtincu, ki se tako močno segreje, da zasveti. Nekaj snovi črna luknja »požre«, preostalo pa s skoraj svetlobno hitrostjo izstreli iz galaksije v dveh pravokotnih curkih. Vsi ti visoko energijski dogodki proizvajajo svetlobo vseh valovnih dolžin in razpršijo različne delce z veliko hitrostjo po vesolju. Slednje imenujemo kozmični delci.

Na novogoriški univerzi se ukvarjajo prav z opazovanjem in študijem takih nebesnih teles in pojavov, za kar so potrebni posebni teleskopi in detektorji, ki jih pri nas ni. Ravno zato so povezani v mednarodne svetovne kolaboracije, ki taka opazovalna središča upravljajo. V Centru za astrofiziko izdelujejo tudi računalniške simulacije različnih dogodkov, npr. raztrganje zvezde, ko se preveč približa črni luknji. Dr. Gomboc je predstavila še nov pedagoški teleskop GoChile za študente fizike UNG, ki je postavljen v Čilu in s katerim lahko preko spletne povezave opazujejo nebo v Južni Ameriki.

Privoščili smo si tudi krajši glasbeni predah, za katerega sta poskrbeli glasbenici Ema Avšič na violini in Eva Dolinšek na klavirju.

Po predavanju smo si lahko ogledali nebo s pomočjo različnih teleskopov naših astronomov: Mitja Klančič, Bogdan Vuk, Enrico Pettarin in Gianni Panterotto.

Andrej Brešan, KD Stanko Vuk

Foto: Katarina Brešan